ON(THE)LINE

Predpostavimo lahko, da vsaka linija ve, kako je nastala. Da linija lahko nastane, je neobhodno potrebna  neka vnaprejšnja razmejitev, fizična ali mentalna. A večina  najvišjih,  »božanskih« razmejitev, je že davno izčrpana. Ostanejo nam bolj navadne, a nadvse vznemirljive razmejitve, podobne tistim, ki potegnejo črto čez sredino nosu ali preko obraza … Nikoli zares ne vemo, ali začetek linije pomeni nadaljevanje neke prejšnje ali pričetek nove. Linije, ki so pravzaprav arabeske kaotičnih zarez nekih daljnih in prvinskih površin, ne najdemo povsod, vsekakor ne v vseh svetovih in prostorih. Kadar povlečemo linijo, smo takoj prisiljeni v oblikovanje argumentov in stališč ali celo v konflikt. Linija obljublja popotovanje naravnost v sredino prostora in sveta, vprašanje pa je, ali to obljubo vedno tudi drži … In vsaka linija, ki jo povlečemo, je lahko tista, ki bo začrtala končanje sveta.