Na spletni strani koreografinje Isabelle Schad, ki je leta 2019 za svoje izjemne dosežke na področju sodobnega plesa prejela Nemško plesno nagrado, je uvodoma zapisano, da se njeno delo »osredotoča na materialnost in postopkovnost telesnosti ter na možnosti, da bi to lahko izkusili. Prav na tem presečišču se koreografinja ukvarja z odnosom med telesom, koreografijo in (re)prezentacijo, problemi gradnje skupnosti in politične angažiranosti«. Ta programski zapis bi težko natančneje povzel umetniški zastavek koreografinje, ki je sodobnemu plesu snela njegovo stilno, formalno, kompozicijsko in figurativno navlako, gledališkemu plesu pa identitetne posebnosti, da bi se telesa s sabo ali drugimi srečevala le še v svoji materialni in človeški potencialnosti. Nobenega od gotovih družbenih ritualov, sestavov, manir in vzorcev (obnašanja), ki jih je Pina Bausch v svojih koreografijah z užitkom in humorno brutalizirala, Isabelle Schad ne potrebuje več.
V trilogiji na temo kolektivnih teles, ki jo je začela s Kolektivnimi poskoki in jo zaključuje s predstavo Odsev, se koreografinja ne ukvarja z demontažo socialnih kompozicij ali ideoloških telesnih treningov, temveč s potencialnostjo človeških prisotnosti (z arhivom neudejanjenega), ki lahko vzniknejo na način kritičnih modalnosti dejanj samo, kadar telesa »pridejo k sebi«. Kadar vstopijo na področje razlike, v pogoj tega, kar lahko šele postanejo. Nemara smo prav zaradi tega pri predstavah Isabelle Schad tako osupli, saj nas – samo če se čas za trenutek, kakor v predstavi Odsev, zavrti vzvratno in človeškim telesom zagotovi nekaj perspektive – nenadoma obide, kako redko v plesnih predstavah gledamo ljudi, ne da bi jih koreografije prikazovale (zastopale). Ljudi, s krhko in nestabilno polnostjo njihovih teles. Kadar se kaj takega zgodi, nam postane razvidnejša političnost plesa, ki se mora odpovedati (samo)uprizarjanju, da bi našel pot do drugega telesa.