Odmev neizrečenih misli; o pogumu, uvidu, dvomu in hrepenenju.
Stojim na vrhu hriba, poznam ga odkar pomnim, a to jutro je še posebej novo.
Oblaki se počasi in veličastno pomikajo v vedno novo sliko.
Vas na sosednjem hribu je že desetletja zapuščena, strehe hiš še vidne, pričajo o generacijah, ki so tam živele. Vsaka stran neba, v katero se zazrem, je povezana z nekom; ljudje, ki sem jih poznala, se jih spominjam.
Predstava skozi inscenirane fiktivne prizore, ki se v kontekstu filmskega studia odlepijo od začetkov in koncev snemalnih kadrov, in se neodvisno od kamere, odvijajo v svojem času in v svojih smereh, tke poezijo iz spomina preteklih vsakdanov.
Na presečišču med fikcijo in resničnostjo, med akcijo in cutom, pa se življenje nadaljuje v svojem ritmu – tiho, a neustavljivo.
