Nemška koreografinja Anna Konjetzky, ki se bo s predstavo Odkruški tokrat prvič predstavila v Sloveniji, je fundamentalna raziskovalka prostora. Tu moramo biti natančni: njeno koreografsko raziskovanje ni namenjeno krajem ali stabilnim mestom, temveč prostoru. Za francoskega filozofa Michela de Certeauja je kraj red, v katerem so elementi razporejeni v odnosih sobivanja in ga opredeljuje trenutna razporeditev položajev, zato je zanj značilna stabilnost. Na krajih so reči na svojem mestu. Prostor pa nastane v trenutku, ko v kategorijo kraja uvedemo smer, hitrost in čas. Prostor je »križišče gibljivih elementov« in »prakticiran kraj«, ki nastane, ker imajo naša telesa čas: različne zgodbe in želje.
Predstava Odkruški je s svojim pospešenim časom, invazivnimi čutnimi dinamikami ter željami in predstavami, ki se projicirajo na kraje, nekakšen ultra-konstruktivističen prostor. »Umetnost + objekt = delovanje, to je totalna sinteza gibanja v prostoru«, zapiše slovenski konstruktivist Avgust Černigoj ob tržaški razstavi leta 1927 v svojem manifestu in doda, kako je »absolutno kiparstvo = vibracija barve + prostora + časa = forma ali tudi funkcija [npr. arhitekture]«. Predstava Anne Konjetzky odgovarja vsemu, o čemer je pri nas Ferdo Delak sanjal v manifestativnem članku Moderni oder (Mladina, 1926), vendar se njeno motrenje razmerja med prostorom in človeškim telesom premakne na eksistencialno raven in rob distopičnosti, saj je videti, da v njenih konstruktih zaradi čutne invazivnosti fizika odpove, kakor da bi se telo znašlo na drugem planetu.
Koreografsko delo Anne Konjetzky je igranje s perspektivami, bodisi z njihovo presežno razpoložljivostjo, kar gledalca porine v aktivno izbiranje prostorskega položaja, bodisi z njihovimi hipnimi kontrastnimi premenami, kar zamaje gledalčevo čutno zaznavo. Ta nenehna rekonfiguracija stabilnih mest gledalca podvrže dinamičnim reartikulacijam lastnih položajev. Tako njegov pogled nikoli ne more biti nevtralen ali objektiven, saj se senzorično nenehno premešča med vidnim, nevidnim in presenetljivim. Prostor je pregib, votlina v vidnem, o(d)krušek ali dogodek. Srečanje dveh živih organizmov: strojne in telesne sile. Zato poglavitno vprašanje ni, kako ravnamo s prostorom, temveč kako je urbanizirano naše telo in kakšna je njegova senzorična infrastruktura.
Anna Konjetzky prihaja iz Münchna, študirala je gledališko režijo in sodobni ples v Bruslju in Berlinu, med letoma 2005 in 2008 pa je bila asistentka koreografinje Wande Golonka v gledališču Schauspiel Frankfurt. Prejela je vrsto nagrad, med drugim leta 2013 nagrado Georga Taborija. S svojim interdisciplinarnim delom se uvršča med najzanimivejša imena sodobne nemške koreografije.