S Pulitzerjevo nagrado ovenčano Albeejevo besedilo tenkočutno secira zagatno družinsko situacijo. Na prvi pogled se ne zgodi nič dramatičnega, pa vendar sproži vsaka beseda novo tiho bitko, vsak pogled odpre novo fronto in običajen pogovor po večerji se zazdi kot sprehod po minskem polju. Gospodovalna Agnes (Stannia Boninsegna) v imenu družinskega ugleda, spodobnosti in primernosti greni življenje možu Tobiasu (Marko Simčič). Svoji zapiti mlajši sestri Claire (Judita Zidar) streže z očitki in žalitvami, Claire pa ji nikakor ne ostaja dolžna. V napetem ozračju vsakega proti vsem postane sleherna podrobnost – če še ni – umazana. Zvemo tudi, da se Agnesina in Tobiasova hči Julia (Mojca Funkl) vrača domov po četrti ločitvi. Prehitita jo Edna (Maja Boh) in Harry (Jožef Ropoša), družinska prijatelja. Zakonca sta na smrt prestrašena, a vzroka svoje groze ne znata (ali nočeta) pojasniti. Preprosto nočeta domov in naselita se v Juliini otroški sobi. Vrstijo se grenki obračuni, ki vodijo do živčnih zlomov in naprej. Vse tja do roba norosti. Usodna soodvisnost vseh vpletenih – dveh starajočih se zakonskih parov in dveh mlajših žensk, ki imata za sabo že nekaj osebnih brodolomov – žene vsakega izmed njih v iskanje tistega občutljivega ravnovesja sobivanja, ko je posameznik lahko še vedno svoboden in avtonomen, a obenem tudi varen v zavetju lastne družine.
Ozadje
Agnesin in Tobiasov svet je v resnici skrbno zgrajena, prostovoljna paraliza, ki traja že tako dolgo, da je izrinila iz njune zavesti vsako misel na kakšen drug način življenja. Agnes je elegantna, neupogljiva, trdna ženska, ki ne pusti, da bi se ravnovesje zamajalo, velja za tisto, ki vzdržuje status quo in ohranja formo družine. Njena uglajenost in njen izumetničeni jezik ne pustita, da bi prebilo na dan kaj motečega, še besede držijo čustva v kleščah. Tobias živi življenje brez vsake akcije, kajti če kaj poskusiš, tvegaš, da te bodo obsojali in da ne boš dovolj dober. Edna in Harry pa prinašata s seboj potencialno pogubno grožnjo, ki postavi pod vprašaj temelje življenja status quo, ki sta si ga tako marljivo zgradila Agnes in Tobias. Strah, ki je prignal Edno in Harryja k Agnes in Tobiasu, je strah, ki ga ima vsak razmišljajoč človek o zavestnosti, pa o smrti in vsem drugem. Toda verjetno si večina ljudi tega ne prizna prav pogosto. Albee želi verjetno s tem povedati, da so človekovi najgloblji strahovi neizrekljivi, da jih ni mogoče ublažiti z besedami, in s tem ustvari neutolažljiv občutek osame. Strah je naša stalnica, strah pred osamljenostjo, pred smrtjo, in zdravilo iščemo v drugih ljudeh, zlasti v najboljših prijateljih, sami v sebi ga ne moremo najti.
Takrat Kočljivo ravnovesje je doživelo prvo slovensko uprizoritev februarja 1969 v SNG Drama Ljubljana v režiji Mirana Herzoga. Gre za eno odličnih Albeejevih variacij na isto ali podobno temo. Govori o razpadu sna o družbi, ki naj bi temeljila na človečnosti. Igra vključuje manj elementov absurda kot nekatera druga dela tega avtorja, a je po drugi strani polna surrealističnih sledi, ki jo žlahtnijo in razširjajo v vsebinskih poudarkih. Občutljivo ravnovesje sicer po slogovni plati spada med Albeejeva najmanj drzna dela. Toda kakor trdi John von Szeliski, se je v tej drami Albeeju posrečil eden najtežjih in najbolj impresivnih dosežkov, saj je napravil »enega neverjetno redkih velikih korakov naprej v rabi jezika v sodobnem gledališču«. In zato je to zanj »genialna in skrajno pomembna igra«, »Albeejeva najboljša igra« in »resnično velika drama«.
Občutljivo ravnovesje spada nedvomno ob bok takim klasikam, kot so Dolgega dne potovanje v noč, Ledeni mož prihaja, pa Tramvaj Poželenje in Smrt trgovskega potnika, in bo prav mogoče še obveljalo za najbolj osrednjo dramo druge polovice dvajsetega stoletja.
Albee je nekoč povedal, kaj je njegov kriterij za »dobro dramo«: biti mora »dejanje agresije proti statusu quo – psihološkemu, filozofskemu, moralnemu ali političnemu statusu quo. Drama je tu zato, da nas malce pretrese, da nam odpre oči za možnost drugačnega razmišljanja o stvareh.« Albeejevim trem s pulitzerjem nagrajenim dramam in še številnim drugim njegovim delom je uspelo prav to.
Dramska žirija je hotela Albeeju za Virginio Woolf podeliti Pulitzerjevo nagrado, vendar Pulitzerjev odbor na univerzi Columbia, menda zaradi po njegovem mnenju šokantno neotesanega jezika drame, njenega priporočila ni potrdil. Tako tisto leto nagrade sploh niso podelili.
Albee je po tistem nagrado osvojil trikrat: za Občutljivo ravnovesje (1966), Morsko pokrajino (1975) in Tri visoke ženske (1991). Leta 2003 pa je bil s Kozo ali Kdo je Silvija? (2002) – dramo o »mejah tolerance« in nenavadnih poteh, po katerih si človeško srce izbira predmete poželenja – eden treh finalistov.
