Nothing for 60 min (Nič za 60 min)

V Berlinu živeča mlada korejska umetnica Howool Baek bo predstavila nadaljevanje svojega dela, ki ga označujejo za avtorsko raziskovanje drobnih telesnih gibov in njihovih pomenov. Leta 2010 je ustvarila delo NOTHING (NIČ), ki uporablja medijsko tehnologijo v živo in katere prostorska postavitev se prilagaja lokaciji. Pozneje ga je prilagodila zgolj za telo ter zato poimenovala NOTHING for body (NIČ za telo). Obe deli skupaj sta bili zatem razviti za 60-minutno dolžino, od koder tudi naslov: NOTHING for 60 min (NIČ za 60 min).

Občinstvo v Španskih borcih je Baekova navdušila že februarja 2012 s predstavo NIČ o telesu.

V predstavi NIČ za 60 MIN podoba telesa v živo ustvarja zvoke in projekcije. Uporablja edinstveni jezik posameznega umetniškega izraza pod isto temo in konceptom. Govori o subjektivem pogledu na drugega skozi novi pogled telesa. Spreminja zaznavo in dojemanje telesa. Občinstvo bo sicer hkrati videlo iste podobe gibov, toda nanje bodo vezani različni občutki in podobe, zaradi česar si jih lahko tolmačijo po svoje; izdelovalec podob je občinstvo, ne performer. Drobni, pretanjeni, fini gibi rok in stopal, ki se gibajo v prosotru, ki ga uokvirja telo, ob obstretu svetlobe ustvarja podobe. Gube in premiki mišic so v živo projicirani. Posneti zvoki telesa ustvarjajo ritmično strukturo in eksperimentalni zvok …

Baekovi uspe prikazati, kako neverjetno jasno in izvirno se lahko izražamo že z drobnimi gibi. Občinstvo bo prek številnih asociacij, ki jih bo dobilo ob virtuoznih detajlih, telo ugledalo v povsem novi luči. V predstavi, ki jo je avtorica ustvarjala tudi v okviru rezidenčnega programa v Španskih borcih in na Švedskem, bo uporabila tudi video, ki bo v realnem času beležil in prikazoval najdrobnejše gibe in premike mišic.

Vsaka predstava je drugačna, celotna prostorka postavitev se prilagaja lokaciji (site specific).

Sami sebe poznamo, toda kaj o nas vedo drugi? Vedo le za svoje mnenje o nas, ogledajo si del nas in si ga pojasnjujejo, ot želijo. Mislijo, da me poznamo. Toda v resnici to ni NIČ.

"Če ne bi obstajala plesalka, ki snema svoje telo, ne bi nikoli mogli verjeti, da so podobe na projekcijskem platnu deli človeškega telesa. Plesalkino telo postane digitalna podoba, ki se brezkončno rojeva v različne podobe …" (Chang-sun Choi, LIG Art Hall Culture Reporter, Koreja, 10.2012)