Martin Sonderkamp in Darko Dragičević sta ljubljanskemu plesnemu občinstvu znana bodisi po svojem pedagoškem ali koroegrafksem delu. V njunem novem duetu Nosilec zvoka (Tonträger, 2019) so koreografski postopki ali krhke gibalne, svetlobne in zvočne podobe nosilci povečav, da bi skoznje postali vidni prevodi zvoka, besedila ali svetlobe v gib, z njim pa tudi noobičajna razmerja med snovnostmi teles, prostorov in predmetov.
Sonderkamp in Dragičević proces človekove samopripovedi, s katero se človek kot nosilec časa umešča v stvarne kraje, ki jih rabi, pretvarja v prostore in jim s svojim časom zagotavlja, da se v njih ne primerijo trki, obrneta na glavo. Konsistenco samopripovedi, sestavljeno iz jezika, pretvorita v razstavo: gibov, zvoka in korporealnosti. Tako se v Nosilcu zvoka demontaža subjekta pretvarja v koreografski proces, v konfiguracijo teles, prostora in predmetov. »Telo, ki sebe ne razume kot subjekt, omogoči vidnost skritim prostorom,« zapišeta. Tandem Sonderkamp in Dragičević, ki smo ga gostili že na CoFestivalu 2016 s predstavo Approximations #5, v svojih predstavah raziskujeta elementarne koreografske delce, s kakršnimi je bila posebej zaposlena predvsem ameriška postmoderna koreografija šestdesetih in sedemdesetih let, vendar jih pregneteta s svežimi postopki, izpeljanimi iz vrste sodobnih tehnoloških možnosti.