Nosilci telesa

Gre za gib kot gledališko dejanje, v katerem prevlada instinkt in kjer je zaupanje vse, kar v bojeviti pokrajini uravnoveša oster rob med privlačnostjo in odbojem. Intenzivnost trenutkov, v katerih nimaš izbire, v katerih se druge stvari odločajo namesto tebe, kot ko se zaljubiš ali trenutek pred nesrečo, ki se bo zgodila.
Eduardo Torroja (Madrid, Španija) je leta 1986 začel sodelovati z Wimom Vandekeybusom kot asistent koreografije, plesni pedagog in plesalec v prvih predstavah skupine Ultima Vez: Česar se telo ne spominja (1987), Prinašalke slabih novic (1989), Teža roke (1990) in film Dežela vrtnic (1991). V devetdesetih letih je sodeloval s skupino Rosas Anne Terese De Keersmaeker, Need Company Jana Lauwersa in Grace Ellen Barkey. Prevzel je tudi poučevanje in izvajal delavnice repertoarja Ultima Vez v Leuvnu, Volgogradu, Bruslju, Madridu, Amsterdamu, Sevilli, Rotterdamu, Lisboni.