Plesna predstava.
Almo Söderberg so od njenih umetniških začetkov gostili festivali NagiB, Mladi levi in Plesna Vesna, spada pa med najvidnejše predstavnike evropske koreovokalistike. Predstava Noche je ustvarjalno nadaljevanje njenega dela Poslušalci (2020), glas in ples pa se v njem naselita v sinkopi, ki v glasbi pomeni izmik pričakovanemu metričnemu poudarku, v medicini pa izgubo zavesti.
Ko je Alma Söderberg leta 2016 prejela Podporo Brigitt Cullberg Švedskega umetniškega odbora, je ta v utemeljitvi zapisal, da umetnica na področju sodobnega plesa deluje mimo dominantnih ideoloških in estetskih trendov ter onstran žanrskih oznak, saj so njena dela koreografije, performansi in koncerti hkrati. Verjetno je prav zaradi tega švedska umetnica, ki je pred desetimi leti zaključila svoje šolanje na SNDO v Amsterdamu tako zanimiva. Nekolikanj neumestljiva je. To je postalo jasno tako rekoč nemudoma, ko smo si pred desetimi leti v Ljubljani ogledali njen solo Cosas (2010), s katerim je vstopila na profesionalno pot. Zaradi glasu, petja in zvokov, ki jih v predstavah proizvaja sama ali s plesalci, seže telo njenih koreografij onstran odrske rampe in je na kontradiktoren način – v nasprotju z zakoni fizike – na več mestih hkrati. Leta 2020 so v veri, da bo CoFestival nemara le lahko izveden v živo, načrtovali gostovanje njene predstave Poslušalci (2020), ki jo je pripravila z ansamblom Cullberg in ki bi se idealno prilegla našemu takratnemu kuratorskemu programu, ki so ga naslovili Ojačevalci glasov. Zaradi zaprtja do gostovanja ni prišlo. Noche je, kot pravi avtorica, logično nadaljevanje Poslušalcev. »Noč je začetek drugačnih godb in plesov, manj enakomernih v svojih ritmih, bolj tveganih, hkrati pa mehkih, toplih in temnih. S svojimi pastelnimi barvami in zabrisanimi robovi so Poslušalci večerno delo. Kjer se končajo, se prične Noche. Iz mehke mreže glasov in gibov proti zarezi, prekinitvi, sinkopi.« Nemara proti glasnosti tistega, kar si na dnevni svetlobi ves čas prizadeva biti vidno. Ko nastopi noč, začnemo ljudje izgubljati energijo za samouprizarjanje, ki nam ostane od neporabljene enodnevne zaloge. Tako se nekje od poznega večera do jutra začne topiti naša zaščitna skorja. Če smo kdaj v družbi malo pobedeli in se je balast dneva polegel po tleh, se spomnimo trenutkov, ko so nekateri začeli odhajati, ker jih je premagoval spanec, mi pa smo obsedeli, dva ali trije, ter skupaj razvili svoje glasove, s katerimi smo drug drugega presenetili, ker se takšni dotlej še nismo poznali. Zdi se, da je predstava Noche prav od tam. Ljudje brez skorje se drug drugemu nenadoma oglasijo in ustvarijo svojo priložnostno domačo sosesko, ki je dotlej niso poznali, a hkrati takoj vedo, da jih je zanjo že ves čas obhajalo domotožje. »Svet, v katerem sem živela doslej, poveličuje moč in silo, mišičje in zdravje, strogost in jasnost. Sinkopa se odpre v prostranost šibkosti in zvijač, vodi k novim uporom,« pravi francoska filozofinja, feministka in pisateljica Catherine Clément, ki jo Alma Söderberg navaja kot nekakšen moto predstave. Noche je kraj, kjer se sinkope prepoznajo in preštevajo.