Nima fantič kapice, kapica ima fantiča,
prihrumele sapice, niso vzele kapice, vzele so fantiča.
(Oton Župančič)
***
V življenju vsak napelje svojo pot, zato je vsak od nas malo poseben in ravno te posebnosti naredijo naše življenje polno in zanimivo, kar bo osnovna nit predstave. V predstavi Nima fantič kapice … Branka Potočana v ospredje stopa telo, v katero se vpisujejo naši spomini, občutja in objekti, ki nam na poteh prihajajo nasproti. Predstava je zgodba o krajih in prostorih, iz katerih izhajamo, v katerih se srečujemo in ki jih skupaj doživljamo. Včeraj. Danes. Jutri. Zgodbo pripovedujejo akterji oziroma akterke, ki padajo, se pobirajo, med seboj manipulirajo, se združujejo in razdružujejo, visijo med zemljo in nebom ter ves čas komu (ne)zavedno sledijo. Ob tem navidezno in resnično preizkušajo prestopanje meja, skozi princip česar bodo preizkušali, kako se lahko predstava takšnega tipa sooča z mejami v gledališču, plesu in glasbi, kot unikatna umetniška oblika. S svojo neposrednostjo ustvarjajo žanrski konglomerat, ki omogoča vzporedna branja osebnega in družbenega ter samosvojo interpretacijo vloge telesa v »novi« družbeni realnosti.
Skozi sebe bodo skušali govoriti o sebi in hkrati med seboj, ob čemer bodo vsi akterji enakovredni. Vsak od njih je umetnik, je »lastnik« svojega telesa in posameznik, ki s svojo specifiko ter svojim osebnim (posebnim) mikrokozmosom vnaša razliko in posebnost v širši družbeni prostor. To je tako hkrati »notranja« predstava, ki je vseskozi v dinamičnem razmerju do svoje lastne zunanjosti, in ki skuša v čutnem učinkovanju (do gledalcev) v praznino vliti samosvojo substanco, lepoto in resnico – kot zgodbo o sebi. Junaštvo ni izginilo, njegovi nosilci so mali posamezniki, ki ostajajo prevečkrat spregledani, a ki kljub temu sporočajo, da težji, kot so časi, več veljajo pogum, osebna integriteta, človečnost in solidarnost. Povezovanje med vsem skupaj omogoča gibanje, ki gradi samosvojo, paralelno resničnost.
Nima fantič kapice … je predstava, ki v dinamičnem razmerju do zunanjosti skuša ustvarjati nove svetove, čeprav se je kontekst radikalno spremenil.
Fouklor je skupina fizičnega gledališča, ki jo je Branko Potočan leta 1994, potem ko se je po triletnem delovanju v skupini Ultima Vez z znamenitim koreografom Wimom Vandekeybusom vrnil v Slovenijo, soustanovil skupaj z Jano Menger, Sebastijanom Staričem in Dušanom Teropšičem. Skupina vse od začetkov razvija specifičen gibalni jezik, ki je v vsaki predstavi nekaj posebnega: bodisi poetski in hudomušen bodisi neustavljivo fizičen in brutalen. Ves čas je poudarek na telesu oziroma telesih, ki pripovedujejo zgodbe in kjer skoraj vedno v »različnih vlogah« nastopajo tudi rekviziti. S skupino je do sedaj ustvaril več kot dvajset celovečernih predstav in z njo prejel številne nagrade, kot na primer zlato ptico 1996, nagrado režije na festivalu INFANT v Novem sadu 1997 in MESS v Sarajevu 1998. Leta 2007 je s predstavo Zarjavele trobente prejel glavno nagrado občinstva na festivalu Gibanica, 2011 je za predstavo Skozi oči dotika osvojil glavno nagrado strokovne žirije na mednarodnem festivalu PUF v Pulju. Skupina je med delovanjem sodelovala tudi s številnimi drugimi plesalci in performerji, kot so: Katarina Stegnar, Leja Jurišić, Tina Janežič, Borut Bučinel, Primož Bezjak, s skupino BITNAMUUN in veliko drugimi. V zadnjih petih letih jedro skupine Fourklor sestavljajo plesalke mlajših generacij, ki so postale stalne članice zasedbe in nastopajo tudi v predstavi Nima fantič kapice … Anamarija Bagarič, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Veronika Valdes, ki bodo na odru skupaj z ustanovnima članoma, Jano Menger in Brankom Potočanom.
