Strelsko nasilje. Koga ali kaj vidite na obeh koncih orožja? Če vidite svobodo posedovanja orožja in izbiro zatekanja k nasilju, če vidite individualizirano svobodo, orožje, izbiro in nasilje, tudi ali zlasti ko gre za skupine in soseske, mlade moške in raso, ne vidite čez, ne vidite onkraj. Obstaja manj vidna, bolj zahrbtna oblika nasilja; nasilje, ki se niti ne zaznava kot tako, ki obnavlja, vzdržuje druge oblike nasilja, pogoje segregacije in degradacije, ki presega individualno nasilje, tudi ali zlasti ko gre za skupine in soseske, mlade moške in raso, ki odreka pravico do dostojanstvene prihodnosti in svobodo do pravičnega upora – sistemsko, rasno, državno, policijsko nasilje. V takšnih razmerah ali plešeš ali pogineš. In ko plešeš, plešeš, kot da ni jutrišnjega dne. Dobesedno.
Nikoli enaindvajset (2020), v kateri odmeva ključnik #Never21 gibanja Black Lives Matter, je poklon mladim črnim moškim, ki so bili žrtve strelskega nasilja v New Yorku, Riu de Janeiru in Johannesburgu – in ki ne bodo nikoli dopolnili 21 let. Trije močni, ekspresivni plesalci – na njihovih trupih so vpisana pričevanja družin žrtev – pripovedujejo zgodbe o uničenih življenjih skozi divje, intenzivno gibanje, ki se opira na krump, popping, baile funk, sodobni in intuitivni ples. Ta urbani rekviem, ki je subtilna žalostinka, prežeta z drzno občutljivostjo, poezijo in človečnostjo, poraja obliko trdoživosti, vzdržnosti.