Nepremagljiva enajsterica

Šport je šel k hudiču. Rokometaši stavijo svoj denar na poraz svojega moštva. Kolesarji žvečijo prepovedane snovi. Nogometaši letno zaslužijo več kot država. Pomembno je zmagovati in ne sodelovati, pa čeprav pohodiš trupla in zastrupljaš sebe, svet in generacije za seboj.
Nekoč je bila napisana knjiga, ki je menila drugače. Knjiga, ki je nastala daljnega leta 1922. Knjiga, ki je zagovarjala tezo, da šport ni rekord. Zmaga mora biti samo plačilo za delo, povračilo za trud, zadnja stopnja vztrajnega prizadevanja. Dokler športniki izživljajo voljo do življenja, krepijo borbenost, utrjujejo sebe in svoje sposobnosti, toliko časa ta skladnost vrtenja okoli zmage ali poraza upravičuje, da se štejejo za športnike.
Brž ko pa se izkaže, da se njihovo športno udejstvovanje izrojeva v pridobivanje denarja in v šport zaradi športa, tisti trenutek njihov trud izgubi smisel. Šport ni življenje, šport je samo del njega, samo igra, iz katere rastejo človeku moči, da laže zmaguje sam nad seboj, nad vsem, kar je slabo in gnilo, nad okolico, ki je medla in slabotna, nad življenjem, ki te davi na vsakem koraku.
Igrajte se in igra vas bo osvobodila. Igrajte košarko, rokomet ali odbojko, plavajte, skačite, mečite kamen, če hočete, tekmujte, pa vendar nikoli ne pozabite, da je šport lep. Lep, ker v svoji osnovi zelo preprost. Kot majhna cvetlica sredi travnika in zajček za njo.
Zato smo to predstavo delali za otroke. Za odrasle je že prepozno!
Slovenija se je zavila v rumeno. Vse je “kobajagi hec” in pod pretvezo — ker nam je težko živet —, se dajmo vsaj “fajn imet”. Zato moramo gledati neumnosti, zato moramo poslušati neumnosti, zato moramo delati neumnosti. In če nam država ne bo dala Nacionalnega programa samospoštovanja, si ga bomo pač izmislili sami — pa čeprav “pod preprogo” ali na “raketi pod kozolcem”. Med reklamnim blokom bomo pobili nekaj ciganov, zradirali morje ambicioznih žensk, obesili še nerojene otroke, razstrelili ducat džamij, zadavili tiste, ki niso naši — pa čeprav tudi mi sami nismo naši —, pa kaj potem, naj teče kri in brizga sperma, skratka, postrelimo vse, ki nas motijo in postrelimo tudi tiste, ki nas sploh ne motijo. In ko bomo že siti in pijani, si privoščimo še sladko: poteptajmo športna igrišča, uničimo športne klube, zadavimo športne trenerje, razmesarimo športnike! Svet je razsut, sesujmo še človeka! Grrr! Pred tem pokolom, ne, še huje, klanjem, pa zrežirajmo še predstavo za čudovit konec sveta z naslovom Nepremagljiva enajsterica.
V glavni vlogi sta oče in mama. Oče kot trener, mama ekonom. V stranskih vlogah se skriva enajst bratov v podobi otrok starih od 8 do 15 let, ki jih je z avdicijo izbrali med nogometaši Nogometnega kluba Krka.
Oče je kričal, stokal, hvalil, grajal in treniral mladce. Mama je skrbela, pela, kuhala in jih imela rada. Otroci igrajo nogomet. Vsi pa se zabavajo in trpijo do končne zmage. Oče in mama zgodbo pripovedovedujeta, nogometaši jo odigrajo. Za pripovedovanje so uporabili gledališče besede, video in z glasbo v živo. Za razlaganje pa veliko tablo z magnetki, namizni nogomet in kuharske pritikline kot so kuhalnice, lonci in različne jestvine. Za igranje nogometa so vzeli umetno travo, gol, kornersko zastavico, žogo, golmanske rokavice in enajst parov kopačk in za stil predstave smo uporabili talk show, nekaj med kuharijo, pogovorom in demonstracijo nogometnih veščin družine Ropotec. To bo predstava o družini, ki si je izbrala šport kot edino in zadnje upanju vseh generacij pred ponorelim svetom. (Matjaž Pograjc)