Ne daj se Kim (Kimberly Akimbo)

David Linsday-Abaire je kot avtor najbolj znan po drami Zajčja luknja, kjer opisuje živ in luciden portret zakonskega para, ki v najbolj nemogoči življenjski situaciji – ob smrti otroka – išče še mogoče. Za istoimensko dramo je omenjeni avtor prejel Pulitzerjevo nagrado in po njej je bil posnet tudi film režiserja Johna Camerona Mitchella (Shortbus), poln upanja in neslutene duhovitosti. Sodobna komična drama Kimberly Akimbo je bila napisana leta 2000 in v njej je osrednja figura Kimberly, šestnajstletno dekle, ki je zbolelo za gensko boleznijo progerijo. Progerija ali Hutchinson-Gilfordov sindrom progerije je redka bolezen, zaradi katere nekaj let star otrok izgleda kot starček, saj se stara 8 do 10-krat hitreje kot njegovi vrstniki. Tako je Kimberly pri svojih šestnajstih letih videti, kot da bi bila stara okrog sedemdeset, in to je na koncu še njena najmanjša težava, saj se z dejstvi te bolezni dobro spopada. Več težav ji povzroča njena disfunkcionalna družina: neodgovorni oče, večni otrok in pijanec, noseča mama, ki je popolni hipohonder, ter sleparska in klošarska teta, ki se ugnezdi v njihov dom in veselo snuje svoje potegavščine. Na koncu lahko ugotovimo, da je Kimberly, ne glede na svojo posebnost, še najbolj normalna in razumna članica te družine, ki v tem kratkem času, kar ji ga je na tem svetu ostalo, večino časa porabi za to, da skrbi za druge; za njihove materialne in čustvene potrebe. Edini, ki jo razume in ki se ji približa na normalen in celo romantičen način, je njen vrstnik Jeff. Kimberly z Jeffom doživi lepe trenutke pobega od resničnosti, saj tudi on izhaja iz premaknjenega družinskega okolja. Kljub množici težav in okoliščinam, ki ne vzbujajo nekega optimizma, je zgodba o Kimberly svetla, izjemno duhovita in brez moraliziranja, a hkrati zelo človeška in v tem tudi pretresljiva. Tudi sredi čisto nore družine in sveta je svetla luč upanja in optimizma.