Ne Carmen!

Carmen, znamenita opera Georgesa Bizeta, na odru Slovenskega mladinskega gledališča. Je to sploh mogoče, čemu, kako in zakaj? Kako lahko spregovorimo o žgočih družbenih problematikah in pri tem ne ostanemo pri kritiki vsebine, ampak prepoznamo tudi lastne slepe pege, predvsem pa ustaljene načine dela v gledališču? Kaj uprizarjamo, ko na oder postavimo npr. Carmen? Kako nas vsebina določa in o čem ne moremo govoriti? Zakaj bi to še uprizarjale_i, sploh pa v Mladincu? Prav zato. S pomočjo igre v igri bomo zasnovale_i predstavo o razrednem vprašanju, o uprizarjanju druge_ga, mizoginiji, stereotipih, femicidu in o samem gledališču, ki na odru pogosto nereflektirano reproducira vzorce zatiranja. Nekateri vzorci pa očem gledalk_cev ostajajo skriti, zaznati jih je mogoče v zaodrju, med vajami, po hodnikih in skritih kotičkih, med režiserjem_ko in igralko_cem, med človekom s položajem moči in drugimi sodelavkami_ci. Ali cilj, se pravi dobra predstava, res vedno upraviči vsa sredstva, tudi psihično in fizično nasilje? Kako smo potem tiste_i, ki v gledališču ostanemo, s tem zaznamovane_i?