Mladinska avtorska predstava.
Tečem. In tečem. In vidim, kako se družina zbere. Vse ima svoj red. Na trenutek delujejo celo idealno. Koraki se ujemajo, glasovi se ne križajo preglasno. Kot da bi bila ta slika dokončana. A pod tem redom se skrivajo majhne razpoke. Kaj sploh pomeni idealno? Kdo ga določa? In prav zato obstajajo kot celota. Ne kot idealna družina, temveč kot taka, ki jo sestavljajo rane, ki ostajajo odprte, in zgodbe, ki jih še vedno ne znajo povedati do konca. In vidim kako vi sedite tukaj. V tej dvorani. In čakate. V tej vlagi. In čakate. V tem mrazu. In čakate. In ne veste kaj se bo zgodilo in kaj se dogaja.
HČI: Letos je naša večerja res malo drugačna. In zato sem kriva jaz. Imamo eno posebno gostjo. Ano. Ona je naša družinska terapevtka. Jaz sem se odločila, da je čas, da se začnemo pogovarjati.
