Na lažni sledi predstavlja serijo napol abstraktnih in pol-miselnih prizorov, ki jih navdihuje komični potencial iracionalnih in drugih strahov. Peetersa obliva mrzel pot, medtem ko skuša premagati absurdnost svojih obsesivnih in paranoidnih osebnostnih potez. Najhujši sovražnik je zvok, kajti četudi je na odru sam, je v performansu uporabljen (in zlorabljen) tudi zvok, ki se vzpostavi kot drugi lik na odru. To je skratka duet za izvajalca in zvočno predlogo, ki se pretvarja, da je solo, ki skuša odkriti, ali je stari mojster Buñuel imel prav, ko je dejal, da "zvok bolj vzdraži domišljijo od podobe".
Peeters, ki ga sicer poznamo iz mednarodnega umetniškega kolektiva Superamas, se v svojem prvem solo performansu ukvarja s komičnim potencialom preganjavice: iracionalnimi notranjimi realnostmi, predstavami o stvareh, ki preprosto ne obstajajo. Na lažni sledi je nekje med trilerjem, komedijo in radijsko igro. Peeters na odru materializira sanje, spomine in misli, v katerih pomen nikoli ni absoluten in kjer so tradicionalni vzročno-posledični odnosi obrnjeni na glavo, sledi (red herring, izvirni naslov predstave, je angleški izraz za zavajajočo, lažno sled) pa pogosto zavedejo.