Molimo

Kreiranje predstave Molimo se je začelo z intenzivno željo avtorice po iskanju novih gibov, ki bi neposredno izražali čustvovanje in avtentično človeško izkušnjo. 

»Mistično je zame kot čarovnija. Svet, v katerem srce začne trepetati, sanjati in upati.«
Sita Ostheimer o mistiki

Predstava se začne z dvema moškima figurama, ki stojita v prostoru, a se ne vidita, temveč gledata v neko skupno točko. Med njima je čutiti napetost. Koreografinja jemlje to napetost kot uvodno točko svojega razmišljanja o glasbi, atmosferi, plesu in prostoru. Ideja dveh grozečih figur na odru je lahko napeta in neprijetna, vendar tudi atraktivna. Nihče ne ve točno v katero smer se bo razvila situacija.

Plesalci na odru se zavedajo dejstva, da plesati pomeni istočasno tudi zamuditi trenutek, kot to o odrski umetnosti zapiše Michel de Certeau v knjigi Umetnost igre.  Plesalci se prepustijo temu dejstvu, stopijo v izgubljeni trenutek, iz rok spustijo ego in začnejo udejanjati podobe, ki se jim porajajo.  Začnejo z miselno metamorfozo, ki nato potuje skozi telo in nazaj v njih same. Zato pa je potreben pogum.