V odrskem šovu, ki združuje stand-up, Elona Muska in psihopolitiko Byung-Chul Hana, se Jan Rozman – kot številni drugi moški v krizi – poda na pot samoodkrivanja. V svoji najnovejši predstavi se avtor sooča z vprašanjem: »Kaj je tisto v meni, zaradi česar (si) nikoli nisem dovolj?« Bo lahko dovolj zgodaj zaustavil brnenje, ki ga občuti v lastnem telesu, ali pa bo naslednji prižig zaslona vnovič zagnal neustavljivo brzenje v črno luknjo razmišljanja o nezmožnosti (telesne) avtonomije?
Mokra oprema, avtorski projekt Jana Rozmana, s koreografsko intervencijo v format stand-upa preizprašuje avtonomijo teles v kapitalizmu nadzora.
Nadzorne naprave, ki smo jih prostovoljno izbrali – naše pametne naprave – sledijo vsakemu našemu gibu, glasu, pogledu in dotiku. Algoritmi, ki jih poganjajo, so pri uresničevanju naših domnevnih želja postali boljši od nas samih. A hkrati uresničujejo tudi naše največje strahove. Tehnologija je totalna institucija, ki jo nosimo v sebi; psihopolitični sistemi nagrajevanja in nadzora se odsevajo v somatskih procesih v tkivih, organih, telesu in nenazadnje v izvedbi performerja.
V Mokri opremi, ki po vzorcu ustavljenih terminov za strojno in programsko opremo označuje biološki računalnik, se avtor sooči z razmerjem med »moči« in »morati«. Zanko, ki nas usmerja v vedno več, vedno bolje, vedno bolj. Humor uporabi kot enega glavnih orodij za razkrivanje novih totalitarizmov, telo pa si zamišlja kot milijardo pametnih naprav. Te morajo za uspešen nastop delovati usklajeno. Toda pod nenehnim elektrokemičnim tokom potrošniških želja je to telo morda manj svobodno in v večjih težavah, kot se zdi na prvi pogled.
