V središče koroške ljudske zgodbe Mojca Pokrajculja smo postavili prijateljstvo človeka do narave, gozda in njegovih dreves. Prijateljstvo človeka do najmanjših živalskih bitij, ki jih večino časa niti ne vidimo, a živijo tako kot mi, skriti v svojem svetu. Tovrstno prijateljstvo je tisto kar v današnjem času pogrešamo, pa nam življenje lahko prav čarobno polepša. To čarobnost skušamo skozi našo interpretacijo ljudske zgodbe Mojca Pokrajculja približati otroku, ki naj to ljubezen prepoznava, jo goji in daruje kot izkušnjo tudi drugim. Zgodbo so poimenovali Mojca Pokrajculja ENO PIKO drugače.
Sredi lepega gozda živi majhna deklica. Včasih nagajiva, včasih pridna, vedno pa zelo skrbna. Skrbi za gozd in njegove prebivalce-drevesa in živali. Če drevesa preveč kihajo in kašljajo od dima iz tovarniških dimnikov, jih pozdravi s pesmico, če živali potrebujejo njeno pomoč in zavetje, jim je ob vsaki uri dneva in noči na razpolago. Ne dela izjem, pomaga tudi pajkom.
Tej deklici je ime Mojca Pokrajculja. Ime je dobila po majhnem čarobnem cekinčku, ki so mu v starih časih rekli krajcar. Cekinček ji je uresničil željo, za katero sprva niti ni vedela, da jo ima v srčku ...