Dramska struktura gledališke predstave Moj mož je zgrajena iz dveh med seboj prepletenih delov, in sicer iz dramatizacije šestih kratkih zgodb (Juha, Prazno gnezdo, Prešuštnik, Osmi marec, Geni in Lile) ter dokumentarnega gradiva v obliki avtorskih monologov. Kratke zgodbe Bužarovske in avtorski monologi so tematsko trdno povezani s časom in prostorom, v katerem potekajo, ne da bi pri tem temeljili na dnevno-političnih aktualnostih.
Cilj kratkih zgodb in avtorskih monologov je spodbuditi premagovanje stereotipov in odprto nagovoriti k soočenju tradicionalnega in sodobnega.
Igrano-dokumentarni pristop kot žanrska oznaka in uprizoritveni koncept, čeprav vseprisoten na evropskih gledaliških odrih, je na makedonski gledališki sceni redko zastopan. Takšen pristop ponuja povsem novo gledališko izkušnjo, ki vzbuja močna čustva in soočanje s sabo ter drugimi, s sabo v odnosu do drugega, z drugimi v odnosu do sebe. Gre za redko kolektivno dejanje, ki ni plitko sentimentalno in patetično, temveč globoko empatično in humano. Prisotnost gledališke spontanosti (pri igralcu in gledalcu) omogoča osvoboditev in odpira prostor za raznolike gledališke perspektive.