Melanholični croquis

Z melanholijo je prežeta vsa zgodovina človeštva. Nekdaj so jo mislili filozofi, pozneje upodabljali umetniki, danes pa jo raziskujejo tudi nevrologi in kognitivni znanstveniki. Zaradi svoje nedorečenosti je bila in bo: za nekatere bolezen, za druge vir ustvarjalnega navdiha. In kako melanholijo doživljamo danes?

Melanholični croquis se teme in motivov Smrti v Benetkah – zadnjih dni umirajočega umetnika, ki se nepričakovano sreča z utelešenjem ideala lepote – loteva na svojevrsten način, tako vsebinsko kot formalno. Ne sprašuje se več o prelitju naravne lepote v umetnost, poklicu umetnika in uniformiranem življenju, ki ga lahko en sam nepričakovan izbruh strasti prekine za zmeraj. Sprašuje se o možnosti uprizarjanja čustvenega ambienta in dinamike, ki poganja in oplaja umetniško idejo in njeno realizacijo, in o tem, ali je stanja, ki jih doživljamo ob spremljanju umetnosti, mogoče zabeležiti in ohraniti pri življenju.

Gledališko dogajanje bo postavljeno v klasično arhitekturo in spomin, ki jo tovrstna arhitektura nosi – in to na sodoben, vizualen, estetski ter znanstveno-tehnološki način. Hotelski prostor bo reminiscenca na literarno in filmsko okolje ter scenografijo prejšnjih dveh avtorjev. V njem se bo stregla „večerja“, ki bo spekter melanholičnih stanj in vprašanj podajala skozi klasično gledališče, družabni dogodek in znanstveni poskus. Melanholija, kot gonilna ustvarjalna sila, bo skupaj s še dvema protagonistkama projekta, Filozofijo in Znanostjo, dialogizirala z Umetnostjo in jo od ideala prek dvomov in bojazni popeljala k čutenju lepote, ljubezni in smrti.

Melanholični croquis je v nekem smislu tudi prelomni projekt Filipčičevega opusa in odgovor na producentske izzive, s katerimi se poklicno srečuje. Je poskus oblikovanja novega uprizoritvenega žanra, ki bi sinergično povezoval tri glavna področja človeške dejavnosti – umetnost, znanost in gospodarstvo. Tokrat jih je režiser pritegnil k skupnemu angažmaju pri odpiranju vprašanj o doživljanju in razumevanju etične drže, ki dandanes gotovo potrebuje najširši premislek. Melanholija, kaj to je – za posameznika in družbo nasploh? Je pot v destrukcijo ali pot v kreacijo?