Župančičevi Mehurčki - le koga nanje ne vežejo prijetni spomini? Z enakim veseljem, kot so jih v svojih otroških letih prebirale in poslušale naše babice, jih prebirajo in poslušajo naši malčki. Res, Župančičeve pesmi za otroke so tako vedre, svetle, tople, očarljive, duhovite, zanimive, otrokom "pisane na kožo", da je kar težko verjeti, da so bile izdane že davnega leta 1915, v noriji prve svetovne vojne. In kdo ne pozna Cicibana, Župančičevega "junakca", rahlo nagajivega, a dobrodušnega in odkritega, ljubeče začudenega nad naravo, fantiča, ki ga čebelica kliče Cicifuj, vse dokler se ne umije v bistrem potočku in spet postane Ciciban? Cicibana, ki nam je tako prirasel k srcu, da smo po njem poimenovali kar vse majhne otroke?
In prav tem majhnim otrokom, cicibanom, namenjamo Mehurčke; predstavo, obogateno z lutkovnimi elementi, je režijsko zasnoval Primož Bebler. Pesmice, ki nam s svojo ritmiko in onomatopoetsko zvočnostjo pričarajo mehkobo, čustva, razpoloženja, barve, oglašanje in gibanje živali, otrok, kovačev, zvonov, vetra, zibke, v kateri spi dete, maminega ljubečega glasu itn., kar kličejo po uglasbitvi - zaupali smo jo "staremu mačku" Mirku Vuksanoviću.
KADAR SE CICIBAN JOČE
Ciciban se cmeri
za dve mili Jeri.
Hitro, hitro meh za smeh,
vleci ga po vseh koteh,
meči ga ob tla, pod strop,
in ob steno, hop, hop, hop!
Pok! - se meh razpoči,
smeh iz njega skoči!
Uprizoritev Mehurčki je gostovala na:
- Mednarodnem festivalu Zlata paličica v Ljubljani, 2005
