Plesna predstava.
Projekt Med prahom doma in vetrovi daljave raziskuje občutek premikanja med svetovi – med koreninami in tujino, med spominom in trenutkom, med pripadnostjo in izgubo. Gre za sodobno plesno delo, ki izhaja iz osebne izkušnje selitve in notranje razpetosti med krajem, kjer si odraščal, in krajem, kjer zdaj iščeš svoje mesto.
Dotika se tem, kot so identiteta, spomin, kultura, migracija in telesni ritem, ter se sprašuje, kaj pomeni dom, ko ga ni več mogoče doseči. Gibanje postane način vračanja – način, kako telo nosi zgodbe, jezik in ritem, ki jih besede ne morejo izreči.
En sam ritem – nepopolni, a resnični 7/8 takt, ki ga plesalka nosi globoko v svojih koreninah se prepleta z gibanjem sodobnega plesa. Skozi to združitev se razkrivata bolečina in hrepenenje, ki ju začuti vsakdo, ko je odnesen v neznan kraj, daleč od doma.
Odgovor na to bolečino, vgrajeno v tiha vprašanja »Kje sem? Kdo sem?«, se skriva med prahom doma in vetrovi daljave, v trenutku, ko se zavedaš, da dom ni kraj, temveč ritem, zvok, dih, ki ga nosiš v sebi.
Gibi, ki govorijo v tišini neznanega prostora kot odmev nečesa znanega, postanejo karta spomina – opomnik pripadnosti. V korakih, ki se nežno vračajo k tradicionalnim vzorcem, se prepleta staro in novo; ples se spreminja, a korenin ne izgublja.
In prav ta neenakomerni, nepopolni, a resnični 7/8 ritem je tisti, ki plesalko vedno znova vrača k sebi, da spozna, da dom ni prostor, ampak ritem, ki ga nosimo v sebi. Dom ni tam, niti tukaj, ampak nekje vmes v ritmu, ki ga srce nikoli ne pozabi.
