Ω Mantra

Prisotnost obeh v istem prostoru ustvarja odnos, v katerem se telo transformira v inštrument, ki omogoča sinestezijo; videti zvok in slišati gib. Izbira tradicionalne forme omogoča spontanost in vključuje moč, ki spreminja čiste fizične akcije v umske in estetske kategorije ter vodi občinstvo skozi različne pokrajine in občutja. Nicolás F. Rosés Ponce (1988) je argentinski plesalec igralec in koreograf, ki je kot najstnik začel s študijami metod Stanislavskega, Grotowskega in Artauda, od koder izhaja njegov interes za poglobljeno raziskovanje gibanja kot ekspresivnega medija. Za tem se je začel posvečati plesnim tehnikam in koreografiji kot orodju za povezovanje različnih jezikov na odru. Zanimajo ga meje telesnosti in srečanje specifičnih form, skozi katere lahko skupaj z gledalcem “vstopa” znotraj struktur odrskega prostora in časa.