Predvčerajšnjim smo na Dnevih satire videli predstavo izredne scenske kulture: novogoriško Primorsko dramsko gledališče je izvedlo Machiavellijevo Mandragolo v režiji Georgija Para in pri tem demonstriralo vrhunski profesionalizem. Na zagrebških odrih že dolgo nismo videli klasične komedije, v katere vsako najmanjšo poro bi bil kot znak univerzalnosti vtkan plemenit namen razvedrila, in to ne na način banalnosti, marveč subtilnosti tolmačenja odličnega teksta. Paro kot mojster prav za vedro uprizoritev originalnih in subtilnih scenskih domislic, ki so nam tako blizu, redko pa tudi doživete, kot režiser, ki se izogiba odvečnega, trendovskega in danes tako nasilnega simbolizma, prisega na čistočo in enostavnost. Takšen postopek je privedel do izbruhov vedrine in užitka v igri tako igralcev kot tudi publike.
(odlomek iz kritike: (B. Vu.), Večernji list, 18. 6. 1989 (prev. J. F.))
