Ne, svet ni slab. Prav fikcija, v katero ga zapiramo, ga dela odvratnega.
Derivat performansa MandićCirkus, koncertni performans.
MandićCirkus (surov) je tretji derivat performansa MandićCirkus, ki smo ga prvič izvedli leta 2022 na velikem odru ljubljanske Drame; kmalu zatem pa je nastal tudi drugi derivat MandićCirkus (oblečen) v Mali drami SNG Ljubljana.
Surov Cirkus svojo izvedbeno strategijo črpa iz koronskega obdobja, ko sva z Markom brskala po njegovih vlogah in se spraševala, kaj tega Mandića žene, da se tako nenasitno vživlja v nekoga drugega. Išče sebe v drugem? Ne. Ničesar ne išče, ni naiven. Ve, da se iz tega lahko rodi samo nekaj tretjega. To ga rajca, da se rodi kot “tretje telo, ki ni niti on sam niti njegova vloga” (Blaž Lukan, Tretje telo). “Zrak med nami je kot beton“ pravi Heiner Müller (MandićCirkus, vloga št. 90). Mandićevo tretje telo je sveder, ki v ta beton vrta z najvišjimi obrati, se pregreva in cvili in se kruši.
Ko smo se med pripravami Cirkusa prvič srečali s Kutinom in ko je njegov hurdy gurdy zazvenel skozi zvočne membrane, je zgledalo, kot da se je odprlo nebo. Na trenuke sem imel občutek, kot da je Mandića privzdignilo med oblake in ga v naslednjem hipu brez usmiljenja tresnilo nazaj na beton. Toda Marko je trmasto pobiral svoje kosti po študijski sobi SNG Drama in jih kljubovalno metal v Kutinov hurdy gurdy. In Kutin jih je brez obotavljanja mlel v prah in Mandić je znova in znova vstajal is svojega pepela. In bil je še glasnejši in vedno bolj zaripel in vse bolj divje je svedral svoje tretje telo. Kot da ga poganja majhna ročica med Kutinovimi prsti, ki vrti vreteno na inštrumentu. V enem trenutku sem zakričal: “Stop. Kul je. To štima. Hvala Samo.” Kutin se je nasmehnil in rekel s pojočim glasom: “Ja, okej, a sem bil preglasen?” Marko me je pogledal z napol poblaznelim pogledom in počeno zahropel: “Kako je blo? Men je blo super.”
Ja, Kutin je bil preglasen in ja, točno to je bilo super, da je bil med mano in Mandićevim tretjim telesom poleg nevidnega betona še Kutinov zvočni zid. In da se je vse, česar ni bilo več mogoče slišati, z vso silo začelo prikazovati pred očmi. Potem smo vse to zapakirali in odnesli na veliki oder SNG Drama. Zdaj smo Cirkus ponovno razpakirali in ga vrnili v njegovo surovo stanje – brez scenografije, brez kostumografije, brez svetlobnih efektov – da se Mandić zgolj v lastnem znoju in urinu odsvedra od začetka do konca.
Bojan Jablanovec
