Maldita quietud (Prekleta negibnost)

Predstavljajmo si, da je negibnost nekaj prekletega, ozek prostor, ki kaj kmalu lahko postane zelo udoben in nam onemogoča vsako perspektivo pogleda. To stanje izhaja iz nevroze, obrambnega mehanizma pred strahom, da bi se premaknili. Nevroze posameznika, ki se oklepa izmišljenih diskurzov, definicij in imen, pa tudi nevroze družbe, ki zamolči nesoglasja, negibnost, politično korektnost, ubogljivost in povprečnost. Ubežati negibnosti pomeni, vreči se v prazno, znajti se v času pred besedami, takrat ko je vsemu še potrebno dati ime. Je prepad, v katerega se zdi nemogoče skočiti iz ugodne nepremičnosti. Posameznik, oropan bogov in resnice, ki se oklepa negibnosti, išče varen prostor, kjer je vse že tisočkrat poimenovano, prostor, kjer nam uradni diskurz potrjuje že obstoječe, prostor, ki nam s pomočjo šol in pravil ponuja privid resničnosti. Negibnost se izogiba skrajnostim in norostim, boji se izgubiti nadzor.

Prekleta negibnost je po »A veces me pierdo« (Včasih se izgubim) že drugo gledališko delo mlade skupine Producciones Descoordenadas (»Neusklajene ustvarjalnosti«)