Mala morska deklica

Med vsemi Andersenovimi besedili ima Mala morska deklica zaradi posebne zgradbe, tenkočutnega sloga in virtuozne pripovedne veščine prav posebno mesto. To je zgodba o deklici iz kraljevskega sveta podmorja, ki si je svoj ljubki rep morske deklice silno želela zamenjati za noge, samo zato da bi lahko prišla do kopnega in do kraljeviča, ki mu je po strašnem brodolomu rešila življenje. Samo prava ljubezen človeka jo lahko naredi za žensko. Odloči se, da bo žrtvovala vse, samo da bi dobila človeško podobo. Morski čarovnici v zameno za noge dá svoj krasni glas. Vsak korak ji povzroča strašno, ostro bolečino, kot da bi hodila po konicah noža. Vendar je zgoraj, na kopnem, kraljevič ne prepozna, ne ve, da je prav ona tista, ki ga je rešila pred pogubo, in se pripravlja na poroko z lepotico iz sosednjega kraljestva, nema morska deklica pa trpi. Njene sestre jo prepričujejo, naj se vrne v podmorje k očetu in babici, ona pa se, kot ji je napovedala morska čarovnica, tisto jutro, ko se njen ljubljeni poroči z drugo, zaradi neuslišane ljubezni spremeni v morsko peno. Mala morska deklica je boleča in kruta himna o odraščanju, o ovirah, ki jih mora človek premagovati na poti k zrelosti in uresničitvi v resničnem svetu. Psihoanalitične interpretacije omenjajo prizore, iz katerih vrejo osvajalni vrtinci seksualnosti, viri samospoznavanja, mučne izgube v sprejemanju lastne spolnosti. Mala morska deklica je prvo avtonomno Andersenovo besedilo. Tukaj ne gre – tako kot v njegovih prejšnjih pravljicah – za svobodno razlaganje legend, čeprav zgodbo o deklici nenavadne lepote in polribjega telesa poznajo vse civilizacije, v skandinavskem ljudskem izročilu pa imajo še posebej pomembno mesto.