Te predstave res ne boste tako hitro pozabili. Ustvarila sta jo Gianni Forte in Stefano Ricci, ki veljata za enfants terribles nove italijanske dramaturgije. Prikažeta nam sliko sodobnega inferna v vseh njegovih odtenkih in realnosti. Igralci na odru so konkretni, seksi, radikalni, direktni, lepi, goli, grdi, lirični, nežni, predvsem pa brez kože, ki bi jih varovala pred minljivim gledališkim časom.
To je pravljica, ki na odprto rano brutalnega sveta, v katerem vsi želijo biti za vedno mladi, sipa sol, na tone soli. To je reklama za Barillo, ki se kmalu spremeni v krvavi pokol. Gre za zgodbo o iskanju identitete? Za željo po tem, da bi sami sebe pofukali do smrti? Kje je evolucija? Je v nas še vedno skrit otrok, ki kliče na pomoč?
To je zgodba o svetu konstantne adolescence, potrošništvu, vsega je preveč, vsega bi radi še, resničnostni šov, želja po slavi, nesmrtnosti. Je provokativna, srhljiva, gledališče izjemnih slik, ki so nasilne, pornografske, nespodobne, polne krvi, mučenja, telesnih odprtin, telesnih tekočin. Kakšnega okusa smo čisto zares? Umetniki pravijo: “Vsi smo žrtve in krvniki, protagonisti tega snuff filma, ki nam ga ponuja življenje, v obupanem iskanju ljubezni v nemogočem svetu v katerem ob koncu dneva ugotovimo, da je Narava tako kot človek le prasica in da je nezvesta. Vedno.“
Predstava je v italijanščini s slovenskimi podnapisi.