Lunin sin

Lunin sin je mitična zgodba o otroku, ki ga ciganska mati izprosi pri Luni. Ta je zvito bitje, dečka ukrade, ’posveti’ sebi in ga vzgoji v formo brez vsebine. V Luninega sina, v katerem se manjkajo človeške krvi razvije v lakomno, volčjo naravo. Vajen samoumevnosti, fant Aglibol odrašča v okrilju spreminjajočih se Luninih sil, enkrat meglic, spet drugič ljudi-lutk.

Toda v Aglibolu ostaja vrojena človeška razpoka: neke noči se zaljubi v cigansko deklico, magično princeso Frasquito. Posesivni Luni izdajstvo ni po godu. Ves trud zaman, Frasquita in Aglibol se zbližata in Aglibol prestopi mejo materine tolerance. Takrat Luna pokaže svoj pravi obraz, sina bi raje prepustila smrti kot drugi ženski. Prelevi se v črno in grozljivo božanstvo, uroči Frasquito. Aglibol je postavljen pred nemogočo izbiro: če mu Luna vzame vse, kar je njenega, ali mu preostane še kaj drugega kot vdaja, ali pač poguba in pozaba?
Ali je v njem še kaj drugega od volčje narave?

Lunin sin se je najprej rodil v ideji plesalke in plesne pedagoginje Vesne Jevšenak ter kliničnega psihologa Dušana Enove, kot prostovoljcu Društva ledvičnih bolnikov Ljubljana. Ta si je zgodbo zamislil kot estetizirano ilustracijo poti, ki jo prehodijo bolniki s kroničnimi telesnimi boleznimi, denimo pri levkemiji: od bolezni do transfuzije oz. presaditve kostnega mozga. To je bila zgodba na osi prehoda od »dionizičnih, k apoloničnim vrednotam«. Ta izvorna ideja je povezovala ples, glasbo in poezijo, temeljila je na pesmi španskega lirika Federica Garcia Lorce Hijo de la Luna. Od prvotne zasnove je preteklo precej lun, ideja pa je doživela kopico kreativnih transfuzij in šla čez več faz poenotenj.