Ljudje, kot smo mi

Kaj pomeni biti človek v enem najokrutnejših obdobij naše zgodovine in kako se boriti, da bi ostal zvest svojim načelom? Kakšno ceno lahko plačaš za to? Kje je meja med osebno odgovornostjo in tem, da si žrtev zgodovine? Predstava »Ljudje, kot smo mi« je inspirirana z deli Kazua Ishigure in njegovim citatom, da smo povečini klasični predstavniki časa, v katerem bivamo – izjemni ljudje so izjema. V času enaindvajsetega stoletja, ki vse bolj hrepeni po herojih, ki jih ni videti na nobenem obzorju, je še toliko bolj pomembno spomniti in spregovoriti, da se v drobnih svetovih vsakdanjosti skrivajo epohalna dejanja, ki pa jih je treba razbrati senzibilno in dojeti v vsej krhkosti in všitih napakah, ki jih platno posameznikove zgodovine neizogibno vsebuje. Skozi interpretacijo Maše Derganc Veselko, Pavleta Ravnohriba in Aleša Valiča se pred nami razgrinja svet zamolčanih čustev, hrepenenj, strasti, svet izgubljenih bitk in prepoznih odločitev, svet, ki je vsakemu med nami zelo dobro znan, čeprav si to tako težko priznamo. Ko mislimo na zgodovino, vidimo sebe v vlogi junaka in zmagovalca – a ko živimo sedanjost, obdani z ljudmi, kot smo mi, naše odločitve puščajo nepredvidene posledice. Zato se večina ljudi raje ne odloči. In ko sedanjost postane zgodovina, nismo med junaki, ki jih prihodnost opeva. Kaj pa, če smo med tistimi, ki jih prihodnost sovraži? Kdo lahko zares stoji za svojimi odločitvami? Kaj je odgovornost množice in kaj posameznika? Goethe je zapisal, da ni greha in zločina, za katerega v človeku ni potenciala. Imamo ljudje, kot smo mi, srečo, da smo dobri? Ali je le doba, v kateri bivamo, zaenkrat še toliko milostna, da nam to pusti?