Brez baletne obutve, zgolj v črnih nogavicah. Šest plesalcev izraelske skupine L-E-V se v njih počuti odlično. Za to so namreč tehnično vrhunsko usposobljeni. Trije moški in tri ženske v različnih kombinacijah drsijo po odru. Ženska daje ritem, ki vzpostavlja razmerje, moška telesa se ji prilagajajo in ji sledijo. Razmerja se nikoli ne zaključijo v duetu, v točki, proti kateri ves čas težijo, a je nikoli v resnici ne dosežejo.
Hitro postane jasno, da je Ljubezen, poglavje 2 koreografov Sharon Eyal in Gaia Beharja pravzaprav zgodba o samoti, odsotnosti ljubezni, pomanjkanju sreče in pogrešanju intimne skupnosti. In bolj kot iščejo ljubezen, bolj obsedeno, agresivno in strastno se do nje poskušajo prebiti, manj možnosti imajo zanjo, predvsem pa manj upanja.
Partitura didžeja Orija Lichtika se izogne vsaki melodiki in harmoničnim strukturam, gradi na mreženju ritmov, njihovem povezovanju, predvsem pa stopnjevanju in bogatenju s hipnotičnimi elementi hrupa. Koreografija ji predano in (edino) smiselno sledi.
Tehnično perfektni, avtorsko prepoznavni plesalci uro trajajoči »tour de force« zdržijo brez težav. Enako kot bolečina nedosegljivega se razplamteva tudi njihov koreografski besednjak, vpet v metronomsko natančno glasbeno matrico. Ki jo v točki vrhunca, tam, od koder ni več vrnitve, prekine –odrska zavesa. Drugemu poglavju sledi tretje? So se plesalci sploh ustavili?
Odsotnost emocij plesalcev in prevladovanje rezkega kovinskega ozračja, ki ga določa glasba, nas prepričujeta, da ne. Res je, ljubezen pri Sharon Eyal in Gaiu Beharju nima vedno najbolj veselega obraza. Prej je to hladnokrven poker, prej zgolj pot do nje kot ona sama. Res govorimo o ljubezni?