Baletni večer (triptih) sodobnih koreografij
Maestro
Ples za orkester, muzo in dirigenta
Koreografska noviteta mladega slovenskega baletnega plesalca in koreografa Gaja Žmavca je po avtorjevih besedah nastala iz navduševanja nad velikimi deli klasične glasbe. Osnovni koncept sodobne koreografije je nasral za 24 plesalcev, ki skozi gib ponazorijo orkester, muzo in dirigenta. Avtor se ob abstraktni scenografski postavitvi (24 stolov, abstraktna orkestrska školjka) med ustvarjalnim procesom naslaja na zanimiv in očem širše množice skrit proces kreiranja in nastajanja zvoka. Notni zapisi, ki so se ohranili skozi stoletja do danes, so po Žmavčevih besedah brez veščine in virtuoznega obvladanja glasbenih inštrumentov zgolj kos papirja, v katerih pa se skrivajo genialne ideje ustvarjalcev, če jih znamo prebrati na pravi način. Za impozantnim zvokom, ki ga proizvajajo orkestri, se skriva kompleksen proces in popolna sinhronizacija mase ustvarjalcev, ki pa je pod popolno kontrolo enega človeka – dirigenta. Glavno koreografovo vodilo bo tako predvsem "plesna orkestracija" oziroma prikaz moči in efekt mase, ki jo na gibalno virtuozen, včasih komičen in igriv način osmišlja ter skozi manipulacijo sestavlja in razstavlja kreator predstave. Sodobni balet Maestro sestavljajo trije medsebojno povezani deli: Kreacija in Muza, Simfonija, Odmev.
Hill Harper's dream
Mednarodno priznani slovenski koreograf Edward Clug je v začetku leta 2013 za operno hišo v Zürichu postavil svojevrstni nov koreografski mejnik, ki je doživel sijajen odziv v tujini in ga predstavlja tudi slovenskemu občinstvu. Glasbena zasedba (v pisavi slovenskega skladatelja Milka Lazarja) s surrealizmom prežetega dela Hill Harper's Dream je prav tako nekoliko nenavadna in teži k transcendentalni eteričnosti, saj jo sestavljata dve harfi. Po Clugovih besedah se iz naslova koreografije sugestivno kaže in duhovito združi vizualna in zvočna podoba predstave. Kot pojasnjuje avtor, se Hill Harper's Dream ne dogaja visoko v gorah niti na ravnem polju, ampak nekje vmes, tj. na 212 centimetrov visokem hribu. Omenjeni vplivi se ne nazadnje odražajo v celovitem estetskem diapazonu in prečiščeni koreografski atmosferi, ki s svojo fantazijsko simboliko trka neposredno na naše nezavedno in obiskovalcu z bogato paleto plesne ekspresije naslika nov sveženj še nedoživetih sanj.
Left right left right
Švedski koreograf Alexander Ekman je nedvomno eden izmed najzanimivejših koreografov sodobnega časa, ki se z globoko meditativnim preizpraševanjem posveča predvsem iluminaciji bivanjskih simptomov današnjega človeka. S svojim neobičajnim smislom za humor, naglimi plesnodramaturškimi preobrati, številnimi elementi presenečenja in premišljenimi izpeljavami ustvarja koreografije, s katerimi se lahko marsikdo poistoveti, najde navdih ali celo poišče ključ do rešitve navidezno nerešljivega problema. Koreografijo Left Right Left Right je Ekman ustvaril za haaški Lucent Danstheater v začetku leta 2012, njen osnovni plesni impulz pa se osredotoča na koncentracijo, (pravo)čas(ov)nost oziroma timing in ritem. Lahko bi rekli, da je Ekmanova koreografija, ki je po praizvedbi v Haagu doživela svojo prvo postavitev prav na velikem odru mariborskega Baleta, nekakšna študija človeškega gibanja, ki se zgodi na dokaj nekonvencionalen način, tj. z uporabo 16 tekalnih trakov, s preprostimi, a zato nič manj prepričljivimi odrskimi učinki in z menjavanjem sodobnih zvočnih pejsažev. Ekmanov umetniški cilj, ki je vselej usmerjen v transformacijo avditorija in premikanje "normirane" percepcije publike, se tudi tokrat navezuje na temeljno vprašanje, ki si ga je zastavil pred ustvarjalnim procesom: "Zakaj pravzaprav potrebujemo to delo?"
