Komedija o noči burnih emocij in razčiščevanj, o zapletenem klobčiču ljubimkanj, varanj, eruptivnih priznanj in očitkov. Na eni strani nezadovoljna, zdolgočasena aristokratka Melita in njen bogat, a robat mož, veleindustrijalec Klanfar, na drugi uveljavljen, a ustvarjalno izpraznjen in pomalomeščanjen slikar Aurelo in njegova žena Klara, ki ve, da jo mož neprenehoma vara, a zaradi materialne varnosti ostaja z njim. In nekje vmes, z vsemi povezan, od vseh odvisen in nad vsemi vzvišen vitez Urban, obubožani aristokrat in salonski lev, priložnostni ljubimec in cinik, ki si o življenju ne dela utvar.
Vsaka božja oseba ima svojo sceno in svoj proscenij, svoje kulise in svoje zakulisne skrivnosti, svoje življenje in svoje predživljenje. Vsaka ima svojo fasado, svoja višja in nižja nadstropja, svoje salone in svoje kleti in skrivnosti v svojih skrinjah na podstrešjih (Valéry). Vsi memoaristi pišejo, kot da sprejemajo goste na svečanem sprejemu. Potemtakem je razumljivo, da ne vodijo radovednežev v toaletne prostore. Ljudje igrajo sebe, tako kot to počnejo tudi cerkve, države, politične stranke – s programsko vzvišenim mnenjem o sebi; vse, kar je človeško, se zaradi družbenega ugleda in kredita prikazuje v najboljši kondiciji. Tako ljudje tudi hodijo po ulici, kostumirani in maskirani v svojo boljšo garderobo. Nihče noče biti brezsramni ptič, ki se ponečeja v lastno gnezdo. Nihče ne bo hotel priznati, da je bil in ostal slep in gluh in neumen, nihče ne bo hotel priznati, da se ni ničesar naučil iz lastne trajne negativne izkušnje (natanko tako kot tudi zgodovina). Da človek prizna, da je njegovo vedenje dostikrat pod ravnjo dostojanstva, pomeni zelo visoko stopnjo intelektualno-moralnega poguma.
Miroslav Krleža
