Kurentova pot je zanimiva, samosvoja in na nekaterih delih tudi groteskna. V njem se oglaša nekakšna nevera v njegove sposobnosti (»Ne bo ti uspelo, pa ne glede na ves trud.«), toda Kurent hodi naprej in išče svojo pot in smisel bivanja, kot da se za to ne zmeni. Želi si postati cesar, papež, godec. Namesto tega pa mu svet ponuja mesto duhovnika in pastirja, zato ni čudno, kako zlahka proda svojo dušo, da bi godel vesele pesmi. Za svoj prostor pod soncem mora prodati dušo, čeprav to stori nevede. Njegova sreča pa ne more trajati, saj na poti naleti na vse preveč žalosti, gorja in solza.
Delo ima podnaslov starodavna pripovedka, v bistvu pa je to najpomembnejša Cankarjeva povest z domovinsko tematiko. Kurent je bil v stari slovanski mitologiji bog rasti, Cankar pa ga je spremenil v umetnika, v dobrega duha slovenstva. Kurent je otrok revnih kmečkih staršev, že zgodaj pa pokaže svojo sanjaško naravo. Igra harmoniko in hodi okrog kot ljudski godec. Ob srečanju s škratom, ki predstavlja zlobnega duha, proda svojo dušo za čudežne gosli. Najlepši odlomek povesti je hvalnica domovini z naslovom Nebesa pod Triglavom. Kurent potuje po slovenski domovini in vidi njene lepe, pa tudi slabe strani, ter uvidi omejenost in ničvrednost tedanje politike. Kurentov križev pot, v katerem biča politikanstvo, karierizem, pijanstvo in revščino, pisatelj v isti sapi okrona z najlepšimi ljubezenskimi izjavami o domovini in slovenskem jeziku. Zanimiv je tudi epilog, v katerem nastopi vizija Smrti z goslimi. Smrt gre prek dežele in igra/pleše mrtvaški ples, spremlja jo bosi nebogljenec s harmoniko in s solzami v očeh obuja novo življenje, novo rast.
