Prvi del.
Kūkan je japonski pojem in ideja o prostoru.
Lahko ga razumemo kot prostor z jasnim okvirjem, ki mu daje obliko in obseg. Nekaj, kar lahko zasedemo, izmerimo in fizično doživimo. Hkrati pa je tudi polje, ki nastane med stvarmi, telesi ali mislimi in je kot praznina brez meja. Eno razumevanje govori o prostoru kot nečem, kar drži, drugo pa o prostoru kot nečem, kar odpira. Oba vidika se prepletata in sobivata. Prav v tem večplastnem razumevanju kūkan postane živ, spreminjajoč se prostor.
Ustvarjalka in ustvarjalec si z medsebojno oporo in sodelovanjem odpirata možnosti gibanja, ki prej niso obstajale. Ob avtorskem rekvizitu skušata razumeti, kako kūkan preneha biti zgolj filozofski koncept in se preoblikuje v praktičen preizkus prostora. Performans tako zavestno sprejema omejitev kot izziv. Na majhni betonski kocki se razvija odnos, v katerem se meja spremeni v možnost.
