Stara navada Slovencev v medsosedskih odnosih je, da se za vsako najmanjšo reč sprejo in pravico, predvsem pa zadoščenje, terjajo na sodišču – kot v primeru kozlovske sodbe, o kateri so trije sodelavci lutkovnega paragledališča prebrali v časopisnem članku. Vsak od njih je imel svoje mnenje o sodbi kozla, ki je skoraj snedel slamnik oziroma klobuk, narejen iz slame. V medsebojnem prepiru in z obdolževanjem so iskali razloge za njegovo krivdo oziroma nedolžnost. Z različnimi metodami so za sodišče iskali dokaze, ki bi lahko prispevali k obsodbi kozla oziroma zavrnitvi njegove krivde. Šele po temeljitem pregledu vseh nesmislov se zberejo, dobro premislijo, se pogovorijo in dogovorijo o rešitvi problema.
Kozlovska sodba je avtorski projekt, nastal po motivih zgodbe Josipa Jurčiča, in je prva uradna premiera Zvitorepčevega lutkovnega paragledališča, ki na področju kulture zaposluje invalide.