Konkvistakon je gledališče, ki ga zgradiš, ko si ne moreš privoščiti žalovanja. Je dramaturgija imperija, zamaskirana v spektakel; pogreb, preoblečen v praznik. Je tišina osvojenih, pretvorjena v zvočno kuliso. Je protižalujoči aparat – ritual, ideologija in način performansa, ki smrt presnavlja v surovino, teritorij ali simbolni kapital.
Ne govori v imenu mrtvih. Govori zgolj proti sistemom, ki diktirajo njihovo odsotnost. Ne simulira resničnih tragedij. Namesto tega kartira dramaturgijo osvajanja, dominacije in kurirane zgodovinske zavesti, kakor se manifestira v politični estetiki. Ne obstaja v prihodnosti ali fantaziji, temveč v razpokah sedanjosti – v sporočilih medijev za javnost, v muzejih, vojaških ceremonijah, poveljniških sobah, na umetniških bienalih in v teatraliziranih režimih, ki potvarjajo človeško žalost, brišejo sokrivdo in poveličujejo nasilje kot »nujno«.
Konceptualno hrbtenico gledališke predstave Konkvistakon, nastajajočo po dramski predlogi besedila Osvajalec avtorja Andreja Hienga, sestavlja sklapljanje idej »nekropolitike« kamerunskega političnega teoretika Achilla Mbembeja z »gledališčem Žalovanja« Petre Pogorevc, slovenske dramaturginje, urednice in pisateljice.
Dramaturška pravila Konkvistakona:
- Resnična smrt mora biti estetizirana, ne obžalovana. Kri je pigment, trupla ikonografija.
- Osvajalec je vedno protagonist. Vse pripovedi so podvržene logiki zmage.
- Osvojeni lahko govorijo – a le v prevodu. Pomeni so izgubljeni, čustveni registri sploščeni.
- Poraz se prikazuje kot zmagoslavje. Žalost postane oglas. Človeško tkivo prepreda krajino kot umetniška dela.
- Preteklost je surovina, ne zgodovina. Spomini se rudarijo, ne ohranjajo.
- Empatija občinstva je usmerjena v dominatorje, ne k žalovanju. Trpljenje je prikazano, a ne humanizirano.
- Smrt ni konec, temveč dogodek preobrazbe. Predelana je v vrednosti: finančne, simbolne, strateške.
- Nasilje mora biti spektakularno, a nikoli resnično. Prisotno je vsepovsod, a nikoli dovolj blizu, da bi ga lahko zavohali.
- Odsotnost je posebni učinek. Celi narodi, dežele ali jeziki lahko izginejo – a njihovo izginotje je zgolj scenografski poseg.
- Smrt je politična le, ko koristi živim. Nekropolitični izračuni določajo, kdo je v smrti viden, kdo utišan in za kom žalujemo.
