V Kletki Katie Duck riše gledališke slike s črno obleko, stolom, tremi lasuljami, besedili, gibom in zvokom. Nenarativna besedila temeljijo na štirih naslovih: Institucionalizacija vsega, Ljubezen, Anatomija vagine ter Smrt.
Besedila razporedi okrog uporabe telesa, prostora, zvoka in objektov, ki jih odkrije sama ali s sodelavko na vsaki lokacija. Oblikovala je tudi film, ki ga predvaja za predstavo, vsakič znova pa oblikuje tudi novo zvočno podobo predstave.
Kletko uporablja kot notni zapis, ki si ga lahko deli s še eno nastopajočo kot platformo, kjer lahko sodelavka izrazi svoja kulturna in osebna izhodišča. Katie želi Kletko igrati v kar največ kulturah, da bo njen material zaživel in se razvijal v živo pred živimi občinstvi.
V tokratni različici bo Katie Duck sodelovala z Jožico Avbelj.
O Katie Duck
Delo Katie Duck na mednarodno okolje improvizacijskega gledališča vpliva mnogoplastno in večstrano. Katie je ustanoviteljica dveh priznanih uprizoritvenih ansamblov (Gruppo v letu 1979 in Megpie v 90-ih), bila je predstojnica Oddelka za koreografijo na Darlington College of Arts v poznih 80-ih in je nato od 1991 do svoje upokojitve lani poučevala movement research, improvizacijo, kompozicijo in plesno tehniko na Amsterdam Hogeschool voor de Kunsten.
Katiejino polje raziskovanja seže na področja gledališča, glasbe, plesa, besedila, performansa, družbenih, kulturnih in nevroloških študij ter fizikalnih, ekonomskih in političnih znanosti.
Katiejina praksa je plod spoznanja, da umetnost in gledališče obstajata edino živa, v neurejenem stanju in z namenom spomniti občinstvo, da - prav zares - ima telo.
"Improvizacija v predstavah Katie Duck ni antiteza koreografiji ali kompoziciji; je kako ju ustvarja, počevši obe v studiu in v novosti improvizirane predstave v dejanskem času. Predstava je o izkušnji prisostvovanja predstavi, prisostvuješ dogodku in tako stvaritvi v bistvu." - Vincent Cacalano