Komedija zamenjav.
Kekec bi kot vselej rad Bedanca ugnal v kozji rog, toda zgodi se nekaj nepričakovanega: Bedanec prosi Kekca, če bi lahko samo za en dan zamenjala vlogi, ker je danes med občinstvom Bedančeva mama in bi bila zelo žalostna, če bi videla, v kakšnega podleža je sin odrasel. Najprej imata oba težave z vživljanjem v novi vlogi, a Bedanec vendarle v sebi najde zakrnele zametke dobrega, Kekcu pa novo pridobljene moči stopijo v glavo in zna se zgoditi, da bo postal celo bolj Bedanec od Bedanca. Mu bo druščina lahko porezala tiranska krila? In kakšni so danes Rožle, Mojca in Pehta?
Kekec je ena najbližjih zgodb nacionalnemu mitu, kar jih imamo Slovenci. Ni sicer narodopisen, a se precej radi prepoznamo v vlogi nedolžnega, mestoma sicer pobalinskega pastirčka, ki se mora spopasti z odraslimi, ki v idilični alpski svet vnašajo kršenje pravil in se z nasiljem spravljajo nad šibkejše. Kekec je ponarodel skozi filmske upodobitve, Kekčevo pesem prepevajo otroci v vrtcih, Rožle je sinonim za, no, kekca, citati (predvsem filmski, recimo: »Bolj na živo, bolj na poskok!«) pa so vtisnjeni v splošno zavest. Kekec je predstavnik svetlih sil, dobrega, medtem ko Bedanec pooseblja zlobo in hudobijo. Sta njuni vlogi res tako zakoličeni in neomajni?
Nova zgodba o Kekcu, ki jo je po motivih Josipa Vandota prekvasil in pregnetel priljubljeni pisatelj, prevajalec, komik in raper Boštjan Gorenc – Pižama, se dogaja v nedoločnem času med tedaj in tukaj. Dramske osebe imajo svoje značaje in lastnosti nadgrajene s posebnostmi, ki pronicajo iz sodobnega sveta, s katerim se poenačuje tudi ciljno občinstvo. Uprizoritev, podkrepljeno z radoživimi alpskimi poskočnicami, bo režirala Ivana Djilas, ustvarjalka odličnih predstav za otroke, mladino in odrasle.