Kdoxx

Nanj odgovarja jedrnato Video je svetloba, ki se skozi medij pretvori nazaj v svetlobo. A v tem primeru medij ni le kamera ali nosilec video slike z vnaprej posnetim materialom, temveč je medij obiskovalčevo telo, arhiv tega medija pa je spomin, ker podoba ne obstaja, preden jo ne shranimo. Kordo ne zanima le uporaba lastnega video materiala, temveč video kot ritual in dogodek. 

Neven Korda v instalaciji raziskuje percepcijo ob vstopu v video prostor. Ukvarja se z antropologijo video podobe, pa tudi z arheologijo video podobe, v kolikor je vsako medijsko projekcijo že mogoče razumeti kot arhiv spominov. Akcije obiskovalcev spreminjajo prostor, ker jih kamere neposredno prenašajo preko elektronskih manipulacij in oblikovanja električnega signala. 

Umetnik obravnava prostor kot družbeno politično areno, ki jo prenese na video ne le, da bi pokazal feedback in neskončno zanko javnega delovanja, temveč da bi dal prostor specifični estetiki video medija, ki je kot identiteta sodobnega posameznika vključena v generativne procese stalnega ponavljanja in reinterpretacije obstoječih izjav. 

Video ambient KDOxx z mnoštvom preobrazb provocira, simulira, dekonstruira in parodira sodobno identiteto, ki ima na videz neomejeno število izbir, a dejansko predvideva točno določene načine obnašanja, zato se motnje in napake v tem uniformnem sistemu kažejo ne le kot estetske, temveč tudi kot politične izjave. Obiskovalec, ki je soočen s svojo živo video zrcalno podobo je začuden kot v zrcalni fazi, ko je prvič konstituiral svojo subjektivnost. Spozna tudi, da lahko s prostorom manipulira, a ne povsem, ker nekateri elementi instalacije ostajajo zvesti svojemu ritmu, podvajanju, feed-backu in drugim elektronskim učinkom. S prostorsko potopitvijo v video ambient postane gledalec dela prostora, začne vsrkavati svetlobo in kamere začnejo vsrkavati svetlobo telesa.