Šeligova »historija« lahko danes prav tako kritično kot pred skoraj štiridesetimi leti spregovori o razmerju med posameznikom in družbo ter posameznikom in sistemom. Ne glede na politične spremembe so odnosi med željo po individualnosti, ekonomski neodvisnosti in svobodi (ki jo Šeligo izpiše v likih treh Stanovalk) ter sistemom kot nadzornim aparatom (ki ga pooseblja Zbor in njegovi individualizirani akterji Kata, Kepler in Henrik) tako rekoč univerzalni. Eksistenčno bazična želja Stanovalk po lastnem stanovanju kot »otočku individualne svobode« znotraj togo reguliranega družbenega sistema se v različnih časih in sistemih izkaže kot iluzorna in nemogoča. Ko se namreč »prekopljemo« skozi zapleten svet Šeligove jezikovne magme, se nam na lepem razpre jasen pogled na prostrano pokrajino eksistencialnih in čustvenih stisk Stanovalk (kot nosilk osebne svobode) v primežu družbe in najrazličnejših sistemov, ki to svobodo omejujejo, kratijo in regulirajo. Zmeraj znova se izkaže, da so prav najožji »prijatelji« Stanovalk tudi njihovi največji sovražniki, da je individualna svoboda še kako pogojena z družbenim sistemom nadzorovanja in da je nemogoče v tako »skonstruirani« in nadzorovani družbi ohraniti svoj individualni »otok svobode«. Pronicljiva Šeligova detekcija političnih in družbenih mehanizmov, ki svoj represivni aparat (ne glede na politično usmeritev, od komunistične do neoliberalistične) usmerjajo v omejevanje posameznikove svobode, je bila pred štiridesetimi leti še kako natančna in preroška.
Režiser najmlajše generacije Dorian Šilec Petek je v svojem razmisleku o besedilu in uprizoritvi zapisal: »Šeligo v svojem pisanju nagovarja osrednjega zločinca – sistem, ki ga lahko danes z raznimi imeni na novo preimenujemo: neoliberalizem, kapitalizem, pozni kapitalizem, prenasičen svet podob, simuliran svet, fragmentiran svet ali zbirokratiziran svet brez odgovornosti. S sila točnim zavedanjem se Šeligova pisava dogaja v svetu, ki ga definira zavedanje, da sta naše življenje in občutenje prihodnosti plod ideoloških pričakovanj, ki so bila izoblikovana v dolgem obdobju moderne in ki so dosegla vrhunec po drugi svetovni vojni, ko so bila oblikovana v konceptualnih okvirih nenehno napredujočega razvoja. Zaradi obsežnosti in brezizhodnosti družbenopolitičnega položaja se je izgubil občutek, da se človeštvo kamor koli premika, ostalo je v tistem trenutku, takrat – razmišljujoče o prihodnosti. Zgodba neoliberalizma je s tem, ko je človeka umaknila iz centra, ukinila politični diskurz, posameznik pa je ostal zgolj gledalec velikega virtualnega spektakla računovodstva in financ. /…/ Šeligova pisava se s svojo dvojno pozicijo kot izjemna literatura in kot točka v slovenski zgodovini ponuja kot gmota paradoksov, ki v svojem jedru nagovarjajo zgodovino sedanjosti.«
Historija o stanovanjski problematiki
