Predstava Kdor poje, zlo ne misli, navdihnjena po scenariju Kreše Golika za film Kdor poje, zlo ne misli, enem najbolj gledanih filmov u zgodovini hrvaške kinematografije, je nastala po predlogi Dnevnika malega Perice Vjekoslava Majerja iz leta 1942. Rene Medvešek je režiral gledališki potpourri, ki rekonstruira izumirajoči dobri duh Zagreba in ki sledi evropski gledališki praksi, ki kultne filme obravnava kot kulturno blago, z željo, da bi navdihnili nove generacije gledalcev.
Zgodba se dogaja na Gornjem gradu med dvema svetovnima vojnama, kjer družina Šafranek živi v svojem vsakodnevnem purgerskem udobju - od izpolnjevanja častniških obveznosti, do obiskov kavarn in odhodov na izlete. Vsakodnevni ritem, ki ga redno beleži mali Perica, je zmotil prihod šarmantnega samca, gospoda Fulirja. Služabnik Franjo neuspešno poskuša svoji ženi dokazati, da je pametnejši in sposobnejši, kot je v resnici. Skriva, da je šleva, ki ne upa šefa zaprositi za prosto uro, obžaluje zamujeno, saj je želel postati letalec, rad pije ter se konstantno sklicuje na meščanske norme. Ana Šafranek veni v zakonu z moškim, ki niti ne opazi, kako gospod Fulir dvori njegovi ženi. Anine moralne ograde počasi popuščajo pred šepetanji gospoda Fulirja, ki bo razkrinkan in bo na koncu prisiljen poročiti klepetavo teto Mino.
Zgodbo o vsakdanu znanih in priljubljenih oseb, ki se zbirajo ob mizi kot središčni točki meščanskega življenja, v Medvešekovi scensko-glasbeni zgodbi obogati program radia, nameščenega v shrambi. Ta tehnološki čudež narave prodira skozi stene in greje ozračje zagrebških domov. Kot je zapisal prvi kronist zagrebškega radija, Rudolf Habeduš Katedralis, lahko naslutimo, kaj se je dogajalo, ko so na griški nebeški obod prodrli do tedaj povsem neznani prišleki – vsiljivci, morda celo osvajalci: radijski valovi. Ta lajna brez žice kot nevidni gost zabava, obvešča, poučuje, razgalja, umirja, tolaži ter včasih celo prevzame in straši svoje poslušalce.