Kdo je najmočnejši na svetu

Zato zavrneta mišjega princa, v katerega se je Miška zaljubila, in hčerko raje namenita soncu. Kmalu se pojavi oblak, ki sonce zasenči in ga prisili, da se umakne. Pojavi se veter, ki odpihne oblak. Vetru na poti pa se pojavi zid, ob katerem se veter zlomi, zato roko gospodične Miškedobi zid. Ta pa se spodjeden od miši zruši, zato morata mišja starša kljub vsemu dati roko svoje hčere mišjemu princu. 

“Umetnost rada leti na krilih domišljije. Otroci tudi. Oder pa je za oboje fantastično igrišče. Poligon, kjer si lahko umetnost da duška do onemoglosti, otroci pa svobodno izbirajo med neštetimi gugalnicami, vrtiljaki, plezali, hišicami, peskovniki in tobogani. Glasba in idejna zasnova skladatelja Bohuslava Martinůja, ki sta izhodišče in vodilo predstave, dajeta plesu zelo barvito dramaturško in zvočno zasnovo, mlademu gledalcu in poslušalcu pa omogočata jasno spremljanje dogajanja v gibu. Pojavi, kot so sonce, oblak in veter, dajejo tako odru kot gibu neskončne možnosti uprizoritve, otroku v občinstvu pa odprejo novo dimenzijo izražanja domišljije,” je razlaga koreografke Tanje Pavlič. 

Kdo je najmočnejši na svetu Bohuslava Martinůja je nastal leta 1925 in ga je skladatelj poimenoval “komični balet v enem dejanju”. Prvič je bil uprizorjen leta 1925 v Narodnem gledališču v Brnu. 
Češki skladatelj Bohuslav Martinů (1890-1959) je glasbeno pot začel kot violinist v Češki filharmoniji. Glasbeni študij je nadaljeval na praškem konzervatoriju, nato še v Parizu, kjer je živel in ustvarjal vse do leta 1940. Pred grožnjo druge svetovne vojne se je umaknil v ZDA, kjer je deloval predvsem kot profesor. Po koncu vojne je pedagoško delo nadaljeval tudi na praškem konzervatoriju. Bohuslav Martinů pripada glasbeni generaciji, ki je stare glasbene oblike poskušala na novo opredeliti in jim vliti nove glasbene vsebine. Temelji Martinůjeve glasbe so humanizem in ljubezen do človeka. Kdo je najmočnejši na svetu je pravljica, ki z najbolj zapletenim opravi v naslovu, od tam naprej pa je v pripovedi zelo preprosta. Ta preprostost zgodbe omogoča plesu - kot pripovednemu sredstvu - proste roke (in noge), hkrati pa s svojimi liki odpira ogromno možnosti in načinov upodobitve tako v širšem (odrskem) kot ožjem (gibalnem) smislu.