Igra je nastala po istoimenskem romanu avstrijskega pisatelja in publicista judovskega rodu Josepha Rotha. Osrednji junak Franc Ferdinand Trotta, po narodnosti Slovenec, na ozadju svoje družinske kronike izriše propad nekdaj skupne domovine, mogočne avstro-ogrske monarhije, in problematični prehod v novonastalo avstrijsko družbo v obdobju nastajajočega nacizma.
V prvem delu spoznamo družino Trotta, napoveduje se začetek prve svetovne vojne, zgodi se Trottova hitra poroka z Elisabeth Kovacs in naposled odhod na fronto v Sibirijo. Drugi del se začne s koncem vojne, Trottovo vrnitvijo na Dunaj, soočenjem z »novo stvarnostjo«, smrtjo mame, rojstvom sina in razhodom z Elisabeth. Gostilničar Feldmann pa že nakaže prihod nacizma in s tem druge svetovne vojne.
Dramatizacija romana, sicer hibrid gledališke priredbe Giacoma Pedina in Jacopa Giacomonija ter radijske Ane Kržišnik Blažica, pa kljub svoji dramski premeni, v formatu radijske igre, ostaja na neki način »igrani roman«; kot takšno jo je zasnoval tudi režiser igre Klemen Markovčič. Narativni skelet so namreč misli v prvem planu, aparteji, komentarji osrednjega junaka, na katerega so nanizani igrani prizori kot svojevrstne digresije. Če njegova razmišljanja lahko razumemo kot preteklik, so prizori predpreteklik.
V tej časovni zanki se torej v igri izrisuje zaton Avstro-Ogrske, entitete, ki jo danes vse bolj doživljamo kot družbeno, politično in geografsko Atlantido Evrope z začetka 20. stoletja. Igra je tako ujeta v zgodovinskem mezaninu, ko stari svet z vso svojo aristokratsko omikanostjo ne obstaja več, novi družbeni red pa se še ni vzpostavil.
Estetika igre je namenoma eklektična, prostorske akustike in efekti povsem utilitarni, torej podrejeni potrebam posameznih prizorov, izvirna glasba Silence (Boris Benko, Primož Hladnik) pa namenjena ustvarjanju razpoloženja in čustvenega stanja igre, v montaži pa zasnovana kot filmska.
Sicer pa so v času, ko vznikajo nova in nova vojna žarišča, mednarodna skupnost in njen dogovor o miru, ki ga je sklenila pred 80 leti, pa izgublja kompas in vse bolj bledi, razmisleki o nečem, kar se nam je zgodilo in za kar smo rekli nikoli več, toliko bolj pomembni.
