Kamniti čevlji je plesno-igrana predstava, ki s povezovanjem različnih odrskih govoric ustvarja prazne prostore za ples zvočnih podob. Do njih vodi prepad, po katerem pademo skozi razpoke lastne psihe, a vedno nas ujame voda, ki nad nami prevlada. Komunikacija v stanju nemoči je otežena, gibanje skozi tekočino je drugačno, kar človeka plaši.
Vsebina človeštva se skriva v marmornem bloku. Ta je bil iz gore vzet, zdaj pa sredi geometrične pokrajine mirno čaka na nadaljnjo obdelavo. Ne moremo ga kar tako razumeti. Kljub svoji popolnosti je poln razpok, njegove bele žile preplavlja črna tekočina. Ta nosi vsebine, ki so bile že davno pozabljene ter budi občutke, ki so bili iz srca na silo iztrgani, s koreninami vred.
Predstava je osnovana na plesu flamenka, katerega struktura med predstavo doživlja številne preobrazbe. Flamenko ritmi se spajajo z avtorsko elektronsko glasbo, fragmenti plesa tvorijo dialoge z besedo, s tem pa različne govorice ustvarjajo celoto ter medkulturno vez. Gib in glas, zvočni ples, ki nadomešča besedo, kliče krik, mu odgovarja, forma, ki besedo vsrka, glas, ki gib vodi. Včasih ujeto, včasih oprto na ritem, včasih popolnoma prosto.
Navzočnost oblik v psihi
Teoretsko ozadje predstave se naslanja na študije, ki v center človekovega delovanja postavljajo njegovo odvisnost od notranjih sil. Človek ni neodvisen ravno zato, ker se to trudi postati, vselej je vpet v tok narave, tako da je zanj najboljše, da se nauči plavati mrtvaka in se s tem prepustiti toku.
Voda je obenem najmehkejša in najmočnejša sila v naravi, najprilagodljivejša in najbolj prodorna, najbolj mirna in najbolj mogočna. Oblikuje kamenje, skale, spodjeda zemljo in jo s tem preoblikuje v doline, ima sposobnost spremeniti svoje okolje, obenem pa se mu zna prilagajati. Predvsem pa vedno najde svojo pot. Verjetno je zato voda najbolj znan simbol nezavednega, je ogledalo, je brezno, je neznano. Kljub temu da na njeni površini uživamo, se vselej bojimo njene globine. V njej lahko ugledamo svoj odsev, ogledalo pa ne zna laskati, srečanje s samim sabo spada pod neprijetne stvari, katerim se človek lahko izogiba, a le dokler zmore vse negativno projecirati v okolico.
Navzočnost oblik v psihi, ki so povsod prisotne in razširjene, naše “pramisli” bi lahko rekli. Odslikave instinktov, ki se prosto gibljejo daleč od roba zavesti pa so kljub temu osnovni vzorci našega obnašanja. Bi jim lahko rekli univerzalne forme?
Avtohtono ponavljajoči se mitološki motivi, podedovani vzorci, oblike brez vsebine, t.i. arhetipi. Toliko jih je, kolikor je tipičnih situacij v življenju. Tiho čakajo, da bi bili napolnjeni. A moramo paziti: “Podobno zraka in vode ni mogoče rezati ali zgrabiti, in njun tok preneha, ko sta ograjena. Nemogoče je vtakniti vodni tok v vedro ali veter v torbo.” (A. Watts) Ko se forma zapolni, nastopi prisila ponavljanja, zavlada neustavljiva moč nagonov, ki dere proti moči razuma. Lahko pride do konflikta med tistim kar mislimo in tistim kar čutimo. Neprijetna situacija.
Nezavedno tako vsebuje ničkoliko začasno skritih misli, vtisov in podob, ter nikoli videno bazo, ki naše ravnanje ustavlja in oblikuje. Razumevanje in nadzor sta v tej pokrajini nemogoča. “Ko se trudimo razumeti in nadzorovati svet, se nam izmika. Kaj se vselej umakne, ko je zasledovano? Odgovor: ti sam.” (A. Watts) Človek v resnici nikoli ne odneha, le zamenja, nastale duševne praznine začne polniti z drugimi vsebinami. In ravno tukaj hodi po robu, tukaj se lahko odloči. “Proces naravnega toka življenja, v katerem individum postane tisto, kar je bil že od nekdaj. Ker ima človek zavest, se ta razvoj ne odvija gladko, ampak večkrat variira in je zmoten v tem, ko zavest vedno znova zaide proč od arhetipske instinktivne podlage in se postavi z njo v nasprotje.” (C.G. Jung)
To, da imamo probleme, si moramo priznati: priznanje, poštenost, resničnost, dejanskost, so za nemoteno sprehajanje po prostranih pokrajinah kolektivnega nezavednega ključnega pomena. Človek popusti mislim, katerim prej ni pustil do besede, sliši zvoke, ki so bili že dolgo v ozadju, prebujajo se moči podzavesti, katere so prej vkleščene dremale. Več kot imamo postavljenih zidov, težje zavest vidi v notranji svet in hitreje nas stik z nezavednim obnori.
Vsak se bori za svoje mesto. Kamniti breg, katerega površino omejimo s svojim pravokotnikom. Tok teče v eni smeri, enakomerno, brez prestanka. Naša naloga je uskladiti se z ostalmi pravokotniki ter ujeti ritem toka. Da bi ujeli tok, se morajo nivoji uskladiti, razkoli zmanjšati, usedline izčistiti, notranje predstave postati podobne dejanskim. Veliko praznega prostora, lepota lastenga odseva, prosto srce.
“Plavamo po neskončni prostranosti, kjer je nezdružljivo združeno, kjer si ti del mene, kjer sem jaz del tebe. Svet vode, v katerem vse razstavljeno plava.” (C.G. Jung)
Dogajanje
Iz kamna izklesani par mirno sedi sredi pokrajine, ki je bila za njuno delovanje ustvarjena.Črno je na svojem mestu in belo na svojem, na videz vse deluje v ravnovesju, tako kamniti par kot tudi tekočina, ki ju obkroža.
Nenadoma pa v vodo pade črna kapljica, prej prozorno tekočino si v trenutku prisvoji, umirjeni delci podivjajo in se predajo valovanju, posoda ostaja ista, le da zaradi obarvanosti ne moremo videti njenega dna.
Navidez mirno površino preplavijo razpoke, podoba dvojice tako zaradi njih razpade, voda rezdrobljene dele začne odnašati po toku naprej. Vsak od njiju se začne toku upirati, oprijemati skal, voda prepljavlja njuni telesi, vodi njuno gibanje, otežuje njuno dihanje. Oba se rešita, a vsak se znajde na drugem bregu. Za razpad sprva krivita tok, a njuno prepričanje je napačno, namreč pozabila sta že, da se stanja življenja neprestano spreminjajo.
Človek mora ostati zvest svojim nagonom, neskončna borba v krogu brez izhoda, marmorni blok, ki mirno čaka sredi geometrične pokrajine.
Anja Mejač: “S predstavo sem želela stopiti na pot osvobajanja od ustaljenih umetniških form, ki posameznikovo delo v osnovi definirajo. Prestopanje mej in polnjenje vrzeli je tisto, kar posamezniku omogoča razvoj lastnega odrskega jezika in izraza. Ne želim biti flamenko plesalka, ne želim biti igralka, ne želim biti glasbenica, želim biti performerka, ki se z vsakim korakom bolj oddalji od pričakovanja zavesti, ter se približa tistemu, kar nosim v sebi že od nekdaj. Pot do tja je še dolga, predstava pa je eden začetnih korakov v tej smeri.”
