Imamo odejo, lučke, nogavičke … in igrali se bomo gledališče: z močnimi barvami in z glasbo. In kje so nogavičke? Izginile so! Nogavičke kar izginjajo!
Sezujemo si jih, ko bingljamo z nogami, sezujemo si jih, ko jemo, ko spimo, sezujemo si jih, da jih babica povonja in reče: fuj! Sezujemo si jih, da bi bose noge bile bose … Ali pa se kar same sezujejo, padejo z nog, nekam izginejo … Kdo ve kam in kdo ve kdaj.
Zato svečano obljubljamo, da bomo v tej naši predstavi, na tej naši konferenci vseh ljubiteljev nogavic, ustanovili azil za vse neparne nogavice, ki simbolizirajo mednarodni dan Downovega sindroma. Ne puščajmo nogavic osamljenih in zavrženih! Iz njih bomo zgradili pravo skulpturo nogavic in tako ustvarili varen objem za vse … Vsi si želimo biti varni, želimo nekomu pripadati, hočemo razumeti drugačnost in različnost.