Do leta 2006 je pritlikavi Pluton veljal za najbolj oddaljen planet našega osončja. Sedaj vemo, da je premajhen za status planeta, zato nekje na osamelem robu izpada iz planetarne družine. V svoji senčni legi vsekakor ni napoti planetom osončja, zato bi jesen življenja bila tam zares dobro skrita očem, kot v kakšnem domu za starejše.
Ustvarjalci predstave so se z varovanci takega (iz družbe odrinjenega) doma v ukrajinskem Lvovu leto dni družili in pogovarjali. Svoje izkušnje so pomenljivo vnesli v umetniški projekt, ki se osredotoča na temo neskončnega človekovega hrepenenja po boljšem svetu in z multimedijsko zasnovo v prepletu dokumentarnega, lutkovnega, performativnega in zvočno ambientalnega gledališča prenaša, kar so ustvarjalci tam videli, slišali in doživeli. Projekt želi dati glas starejšim – tako simbolno kot dobesedno (v predstavi so uporabljeni izvirni zvočni posnetki) – in jih prestaviti v jedro družbe, kamor po prepričanju mlade ekipe sodijo. V Ukrajini je 16 odstotkov populacije starejše od 65 let, kar znaša sedem milijonov ljudi – sedem milijonov glasov, ki jih moramo slišati, sedem milijonov zgodb. V predstavi jih zastopajo lutke Marina, Miroslav, Venčeslav in Ženja z glasovi oskrbovancev Svitlane Lysinske, Andrie Buchko, Yura Syluka in Marka Banka, izbranih izmed približno sto starejših sogovornikov, ki so bili pripravljeni svoje življenjske zgodbe javno deliti.
Predstava Jesen na Plutonu vabi gledalce k soočenju z lastnimi strahovi, k neusmiljenemu srečanju z demenco, o kateri v družbi neradi razpravljamo. Obravnava življenjske vrednote s stališča osebe, ki je podlegla času, ujeta v bolečino in spomine. Ni še umrla, živi pa tudi ne več.
V ukrajinščini s slovenskimi nadnapisi.