Predmet raziskave je zločin storjen nad Bošnjaki srednjega Podrinja v Srebrenici, julija 1995, ki so ga zagrešile politične, vojaške in policijske strukture bosanskih Srbov. Državna sodišča Bosne in Hercegovine in mednarodna sodišča, ki so se ukvarjala s tem dogodkom, so presodila, da gre za vprašanje zločina genocida - najtežjega kaznivega dejanja v okviru mednarodnega humanitarnega prava.
Ženske iz Srebrenice so prav tako doživele trpljenje, ki je bilo sestavni del genocida. Kot je dejala ena izmed njih: »Tudi nas, ženske, so uničili, a nas so pustili, da počasi umremo.«
Članica Organizacije za pomoč posiljenim ženskam iz Srebrenice, doktorica Branka Arsić, je opisala žensko telo kot bojišče in dejala, da »z destabilizacijo žene, matere, sestre, babice dejansko destabiliziramo celotno družbo.«
Zločin je storjen v času vojne v Bosni in Hercegovini, ki je potekala od 5. aprila ‘92 do 14. decembra ‘95. Od leta ‘93 se za bosanske Muslimane uporablja termin - Bošnjaki.
Temi raziskave sta … poskus uvida v mikro-tehniko in izvedbo zločina, ter način, na katerega je bil zločin razkrit in prikrit po storitvi.
Ker se zločini takšnih razsežnosti pogosto relativizirajo, je v tej raziskavi obravnavan kot celovit in kompleksen pojav, ki presega zgolj pravno kvalifikacijo.
Srebrenica je, ne le julija ‘95, ampak že vse od leta ‘92, spreminjala mednarodno pravo in odnose, predvsem v okviru vprašanj glede humanitarnih intervencij. Različni vidiki na srebreniški primer so imeli planetarni efekt in so daleč presegli kontekst Bosne in Hercegovine ali Jugoslavije. Srebrenica je vplivala na svet, svet je vplival na Srebrenico.
Spremenila je znanost. Neizmerno število pogrešanih je povzročilo nova vlaganja in ekspresen razvoj forenzične znanosti ter analize DNK, ki je danes popolnoma drugačna kot pred letom ‘95. Ta razvoj je v veliki meri omogočil, da se je lahko na tragedije, kot sta teroristični napad v Združenih državah Amerike, 11. septembra 2001 ali uničujoči cunami v Aziji leta 2004, odzvalo veliko bolj učinkovito, vsaj kar zadeva identifikacijo žrtev.
V nizozemskem Haagu je bilo na sojenjih v povezavi s srebreniškim masakrom preučevano več kot 28.000 dokaznih predmetov. Na sojenjih je sodelovalo 46 sodnikov iz 34 držav sveta in velja za daleč najbolj raziskan in najbolj dokumentiran zločin v novejši svetovni zgodovini.
Spekter tem, ki so jih eksperti v sodnih postopkih pokrivali, je bil zelo širok - od ocene ideologije nacionalizmov do delovanja avtomatskih ročnih ur. Kot je ugotovil tehnolog Mark Mills, strokovnjak za ure Seiko, so se te ure ustavile od 32 do 35 ur po umoru, kar je pomenilo, da so žrtve umrle popoldne ali zvečer 13. julija.
Zaradi kontroverzne vloge nizozemskega bataljona ob padcu srebreniške zaščitene cone, Nizozemska vlada, soočena z velikim pritiskom domače in mednarodne javnosti, sama sestavi ekspertno skupino za izdelavo poročila o zločinu v Srebrenici. Neposredna posledica tega poročila je odstop vlade, ki s tem prevzame del odgovornosti, da v imenu Združenih narodov niso branili bošnjaške enklave oziroma varovanega območja.
Leta 2004 po velikem pritisku mednarodne skupnosti vlada Republike Srbske pod vodstvom tedanjega predsednika Dragana Čavića objavi poročilo, v katerem prizna genocid v Srebrenici. Po prihodu na oblast Milorada Dodika, pa vladi uspe, leta 2018, razveljaviti predhodno in sprejeti novo, revizionistično poročilo, ki genocid negira.
To poročilo velja še danes.
{dr. Dragan Popović: Izgubljanje človeškosti}
