Besedilo Dragana Popovića Izgubljanje človeškosti je kulturološka rekonstrukcija in analiza masakra v Srebrenici {BIH}, ki kontekstualizira tragedijo, ki se je zgodila v obdobju med 11. in 19. julijem 1995 v vojaški operaciji kodne oznake Krivaja 1995, ko so vojaki Republike Srbske pobili, umorili, zmasakrirali več kot 8000 ljudi {na spomeniku v Srebrenici leta 2025 piše – 8372 skupno število žrtev, ki ni končno}, predvsem Bošnjakov {muslimanov} iz srednjega Podrinja. Žrtve so bile otroci, ženske, dečki in moški stari med 15 {tudi še mlajši} in 60 let, generacija torej, ki je izginila ali pa je {tistim, ki jim je skoraj akcidentalno to uspelo} iz te morije izšla s hudimi mentalnimi in telesnimi ranami, poškodbami in ad infinitum izgubo vsakršne človeškosti, z degradacijo človeškega v izmeček, v manj kot nič …
Dragan Popović je v svoji analekti Izgubljanje človeškosti s posameznim singularnimi zgodbami, ki vodijo na morišče prevare, izvedbo masakra, ubijanja na različne načine, posiljevanja, prikrivanje masakra, skrivanje trupel in negiranje genocida, zlasti s strani določenih mednarodnih subjektov ali drugih organizacij {predvsem tudi s strani aktualne oblasti v Republiki Srbski kot v Republiki Srbiji} – {o}pisal tragedijo, ki se je dogajala vzporedno z našimi življenji v letu 1995.
Zakaj danes uprizarjati kontekst srebreniške tragedije? Ker gre za zanikanje genocida samo zato, ker pobiti niso imeli pravega imena in niso bili prave vere {iz ene od utemeljitev} – to je tisto, česar se preživelih in svojce žrtev ontično dotika, podpihovanje sovraštva do Bošnjakov pa je danes geslo dneva. Zanikanje genocida ima cilj, da se povsem izbriše kakršnakoli odgovornost zanj v preteklosti in da se z negacijo anticipirajo uničevanja v prihodnosti.
Gledališka rekonstrukcija Izgubljanje človeški temelji na montaži + sintezi tragičnih zgodb posameznikov z imeni in priimki, ki so bili rablji in žrtve; inscenacija se ukvarja s sodnimi epilogi Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu in s protislovji, ki jih ponujajo interpretacije, odgovornih za zločine, kot tistih, ki s temeljno izgubo človeškosti živijo naprej … Inscenacija je sinteza igralskih interpretacij zgodb in dokumentarnih gradiv, bodisi arhivskih dokumentov, povelj, šifriranih sporočil, posnetkov prisluhov iz komand za masaker – do fotogramov ali video posnetkov, ki so si jih naročali rablji sami.
